Tole spodaj so vabila za 50 let. Lepa vabila za moškega. Po mojem mnenju. Seveda jaz včasih nimam pojma. Ali so pa drugi totalno zmedeni in ne zaupajo nekomu, ki ni naredil le enega vabila/voščilnice v življenju.
Naročnica me je našla na spletu, jaz je ne poznam. Imela bi preprosta vabila, (nizki) ceni primerna. Če lahko naredim nekaj vzorcev. Seveda, ni problema. Naredim 7 vzorcev in izbere enega, ki ji je najbolj všeč, AMPAK če bi bil v modri barvi.
Ni problema, naredim 7 vzorcev še tega izbranega tipa vabila. Svetlo modro ozadje, temno modro ozadje, svetlo modra - rjava kombinacija, svetlo modra pentljica, temno modra itd. Seveda si naročnica zamisli ravno tisto kombinacijo, KI JE NISEM NAREDILA. Poskusimo tudi to. Naslednji korak: izbrat sliko.. Ali bi tisto, ko je kot dojenček ali tisto kot mladostnik. Kako jo obrezati, pod rokami, nad rokami. Kakšen ovir? Ovalen, kvadraten, okrogel? Ko se po doooooolgih mukah skorajda že uskladiva in ji naredim ŠE EN (!!) vzorec, me povsem panična popoldne pokliče in pove, da so sodelavke videle moj vzorec in so ji rekle, da je mož zdaj na sliki (ker je šlo za ovalen okvir) kot na nagrobnem spomeniku. Bo sama narisala še eno skico in mi jo poslala.
Naslednje jutro dobim skico. Tri kvadratke, neko čačko v obliki vejice in pripisano "vintage". A se hecate?!
In sva spet na začetku, ko mi prekipi in odpovem vse skupaj.
Sledi moledovanje in prošnje, da ji le naredim vabila. Naredim vabila POD MOJIMI POGOJI. Brez vsakršnega vmešavanja in z vnaprejšnjim celotnim plačilom. Naredim skorajda čisto drugačna od poprejšnjih vzorcev. Po moje. Kakršna se MENI zdijo najlepša.
Potem pa vse tiho je bilo. Naredila sem vabila, poslala, hvala bogu, da se mi ni treba ubadat še s plačilom. Nikoli mi še nihče ni tako zelo kompliciral, saj mi zaupajo. Na tak način se absolutno ne grem več. Če mi nekdo ne zaupa, mi pač ne. In pika.
Urška