Valentinovo na Poti med krošnjami na Rogli

V jeseni 2019 je svoja vrata odprla Pot med krošnjami Pohorje na Rogli, v skupni dolžini 1.000 metrov, od katerih je sama pot dolga 560 metrov. Pot, ki ponuja posebno doživetje narave, se začne na tleh na vrhu Rogle. Po približno dveh tretjinah poti doseže vrh na približno 37 metrov visokem razglednem stolpu.
Sošolka iz srednje šole, ki je postala vodja marketinga, me je nekaj dni pred Valentinovim kontaktirala in prosila za srčke, s katerimi so ob Valentinovem okrasili razgledno ploščad z razgledom na stolp. Z veseljem sem ji ustregla, jaz in moji bližnji pa se bomo poleti (upam) da z veseljem sprehodili po stolpu.

Urška

Sovja družina

Odkar mi šivalni stroj tako lepo poje, na roko bolj malo zašijem. Tokrat sem naredila izjemo, saj je bil v glavni vlogi filc in veliko zavitih ovinkov, ki bi jih s šivalnim strojem le težko zvozila. Pa tudi lepše je takole, na roko. Lotila sem se obešala za na vrata, ki vodijo v sobico malega Ožbeja. Čuvale ga bodo tri sovice, ki radovedno pogledujejo ena proti drugi. Tako ljubke so, da bi napis z lahkim srcem obdržala kar zase. Velikost je cca 30 cm v dolžino in 20 cm v širino :) Izziv uspešno opravljen :)

Lep teden! Urška

Broške, broškice

... za valentinovo, dan žena, materinski dan ali kar tako ...

Saj ni res, pa je

Že dolgo opazujem bunkaste šale, ki jih ostale blogerke, predvsem pa otočanke, množično pridelujejo. Jaz pa pletem ne. V bistvu sem včasih, no ja, naredila sem cel šal. Enega. Ker jaz pač pletem ne. Ma ni treba veliko, da se spet lotim česa novega. Sestri Tini je Mravljica prijazno spletla grelčke za zapestja (wristwarmer),
"Pa veš, da so neckwarmerji tud???"
In tako ne bodi len grem jaz, ki ne pletem in me tudi krasna bunkasta volna ni premamila, plest. Pa dobro, da je bil samo neckwarmer, ki je nekakšen kratek šal, ovratnik, ker je šlo prepočasi. To ni ravno zame. No, mogoče čez 10 let pa res še kaj naredim.
To je to:

Gumbe sem izdelala sama iz fimo mase in tu , neoblečeno, zgleda prav čudno. V pripadajoči barvi je tudi broška:

Komplet (manjkajo sicer wristwarmerji by Mravljica):

Tina je imela nalogo obleči vse in se pokazati. Ma malo bolj barvno usklajeno majico bi pa že lahko izbrala ;)

Ko pa sem imela v roki filc za broško, sem naredila še dve, ki krasno popestrita črno majico:

Zdaj pa delam še eno stvar, ki je nikooooli ni - vezem. Jao :))

Zgodovina naših božičnih bazarjev

Navadno o šolskih zadevah ne pišem. Tokrat bom naredila izjemo. Povezala bom namreč šolo in ustvarjanje, kar pa tako ali tako sodi na blog. Eden vrhuncev šolskega leta na naši šoli je tudi božični bazar, ki smo ga letos organizirali že četrtič, v soboto, 12. decembra. Vedno se zelo potrudimo, to moram povedat. Tudi letos je bilo tako. Letos sem obiskala še dva šolska bazarja in ne da bi se pretirano hvalila, ampak naš je bil po kvaliteti izdelkov najboljši. Na to sem ponosna in tudi na to, da vsako leto sama z učenci pripravim izdelke, ki gredo v promet.

Pisalo se je leto 2005. Prvo leto, ko nismo vedeli, kako in kaj. Takrat sem z učenci prvič delala darilne škatle. Veliko jih je bilo, a premalo, da bi jih dobili vsi, ki so jih želeli imeti.

Zato smo se naslednje leto odločili za ponovitev vaje. Če se prodaja, zakaj ne. In smo jih izdelali še več. Imeli celo propagandno zasedbo. In spet so šle za med. Z učenci 2. razreda pa smo ob enem izmed nadomeščnaj delali lepe zimske čestitke.


Prišlo je že leto 2007. Še vedno se jih nisem naveličala. Ljudje so že spraševali, ali bodo spet škatle, tako da jih je bilo skoraj nujno izdelovati. To leto smo bili zelo produktivni. Z 9. razredi sem se lotila izdelave nakita, z manjšimi pa smo šivali vile in kuhalnice spreminjali v zvezdice in medvedke.



Leto 2008. Sem leta 2007 rekla, da je tokrat zadnjič. Da škatl ne bom več delala, pa ne zato, ker jih ne bi želela, ampak zaradi prostora, ki ga za toliko škatl nimam. Pa so prišli učenci in rekli, da bi radi delali nekaj z mano. Da bi radi delali škatle. In tako smo jih delali že četrtič. In že četrtič so bile hit. Zime, ne poletja.

Ko so se sušile, smo izdelali kar nekaj tabl za sporočila v obliki kravice, z manjšimi učenci pa smo izdelovali koledarje, šivali angelčke in voščilnice.


In letos? Trikrat lahko ugibate ... Ma kaj čem, tržni hit je pač treba ohranjat, za zraven pa vsako leto nekaj drugega. Tako je bilo tudi tokrat. Spet smo bili pridni. Na bazarju smo imeli najobsežnejšo stojnico, polno zanimivih izdelkov. Poleg klasičnih škatl še nakit iz das mase, blazinice za bucike in božično žito. Uspeh zagotovljen :)









In naslednje leto? Letos je bilo zadnje leto izdelave škatl ... no ja, teoretično, praktično pa ... kdo ve :)

Ko te filc čisto malo zasvoji

Filca nikoli nisem preveč marala, no pravzaprav ga tudi uporabljala nisem kaj pretirano. Ko se ti nabere zaloga, pa malo eksperimentiraš, da le-te porabiš (in lahko spet kupuješ:))Po preteklih šiviljskih eksperimentih sem se včeraj odločila še za nekaj živalskega.

Vidi se, da bo kmalu spet treba v službo, saj že razmišljam o projektih, ki me čakajo v naslednjih mesecih. In projekt Evropska vas je eden izmed projektov, ki ga vodim na šoli, kjer sem zaposlena. Vsako leto preučujemo eno izmed držav Evropske unije in letos je to "moja" Irska. Irsko prav obožujem, odkar sem bila pred leti tam na potovanju, in kaj je lepše, kot preučevati tisto, kar imaš rad. Če me tako vprašate, o čem razmišljam zadnje čase, bo to prav gotovo nekaj izmed naštetega: ovce, krave, keltski simboli, škrati, zeleno, ki te ljubim zeleno ( s pridihom oranžnega), keltske črke, pokrajina, tipične hiše, podeželje, irska glasba, pubi, pivo :) in vse, kar je vsaj malo povezano z Irsko in bi učenci lahko izdelovali, preučevali, se poučili ... V tem duhu sta nastali ti dve filcasti živalici: kravica in ovca. Nadaljevanje prav gotovo sledi ... irsko in "neirsko" seveda.

Za novo leto čisto nov blog

Vsak tiho zori, počasi in z leti,
a kamor že greš,
vse stvari je treba na novo začeti.

Tako pravi naš pesnik Tone Pavček. Že dolgo me je "mučila" ideja o svojem blogu, čisto svojem, kjer bi lahko predstavljala svoje ustvarjalne "dosežke", poskuse in ideje. Jih poanalizirala in skritizirala seveda. Se predstavila kot oseba, ki je toliko vsestranska, da si svoj blog skorajda zasluži. Ne ustvarjam sicer od včeraj, zato se je nabralo že kar nekaj stvari, na katere sem ponosna in jih bom sčasoma predstavila tudi tu. A kar nekaj vode bo preteklo, da bom predstavila vse, zato bodite prizanesljivi. Za čisto prvo objavo pa sem izbrala nekaj, kar je nastalo na Silvestra. Začela sem jo delati, pa nikakor nisem mogla nehati. Tako ljubka in srčkana se mi je zdela. Samo stoji ne. Edina njena napaka. In ostala bo doma. Tako malo stvari ostane doma. Vedno je "za nekoga". Vedno odpotujejo nekam, daleč ali blizu. A ta muca maca bo ostala kar doma. Verjetno ne osamljena, ampak bo kmalu dobila kakšnega živalskega kompanjona. Tule je ta lepotička:

Pa še naš mačkon Zoro s svojo novo nevesto. No ja, kaj pretirano se ni dal motiti pri spanju, ko smo mu jo potisnili v naročje: