Ko ti vse narobe gre...

Sploh ne bom o tem, kako neumna sem lahko včasih. Res se sama sebi čudim. Pri vsej tehniki danes grem izgubit usb ključ, kjer imam vse. Vse. VSE. In backup? Tega jaz sploh ne potrebujem. Kot da bi bila prizadeta. Kaj bi z backupom pri dveh računalnikih, res. Pa kaj, če je šel cel album s slikami mojih izdelkov, pa vse, kar imam pripravljeno za pouk geografije (powerpointi in učni listi), pa vsi dokumenti v zvezi z Urškinim rajem. Super fajn. Grem kr spat, da od neumnosti ne padem skup.
Rezljala sem pa takrat, ko sem bla še malo bolj pri pameti :(

Mega štempelj

Že dooolgo nazaj sem izdelala nekaj štampiljk iz adigrafa. V času, ko smo vse rezljale in delale home-made štampiljke. Potem sem zeleni adigraf pospravila in ga neuspešno iskala kar nekaj časa. Potem sem ga našla v Levčku in takoj vedela, da bo nastala mega štampiljka. Za kakšen odtis na paket ali pa kar tako. Samo površina mora biti dovolj velika, glede na to, da gre za 11 x 17 cm veliko mega štampiljko. Narezljala sem se, a je šlo lepo, glede na to, da je adigraf dosti mehkejši kot linolej in se lepo reže. Nekaj ga je še ostalo in verjetno bo treba še kaj rezljati.

Ena za juniorko, ena za seniorja

Malo sem se spremenila, če ste opazili - no, ne jaz, moj blog - je bil že čas. Ampak rjava mora pa še vedno bit zraven. Sem pač ljubiteljica.

Tokrat dve novi čestitki, ki sta tudi meni nadvse všeč. Prva je za Tino, sestro, ni sicer čisto juniorka, a vseeno. Jutri bo stara 24 let in zanjo je ta navihana mladostna čestitka, kakršna je tudi sama. Ko sem videla ta papir, sem vedela, da bo iz njega nastala čestitka. V prodajalni oddej je namreč ležal prospekt in moje sokolje oko je v njem takoj zagledalo čestitko. Retro rožice sem prišila z gumbi na podlago, uporabila nekaj pohroščkanih papircev (končno!), embossing prah, različne papirje in nastala je ta čestitka:

Še detajl (šivanje in plastenje):

Notranjost:

Skupaj s kuverto pa komplet izgleda takole:


Druga čestitka pa za seniorja, zato bolj umirjena, a z krasnimi travami, ki sem jih nahrčkala na nadvse zanimivem in prijetnem primorskem druženju v soboto. Trave so se kar ponujale in malo distressov, vode, prozornega embossing praha, trakec in ptiček - in meni tudi ljuba čestitka za gospoda, ki pride na obisk, je tu:

Pa še z drugega zornega kota:

Odšel je Taro ...

13. maja 2009 je odšel med zvezdice naš Taro. Skoraj 13 let je bil član naše družine, zato je kot rojstnodnevno darilo dragemu nastal tale album. V opomin in trajen spomin, kako lepo nam je bilo z našo belo kepo.



TO SEM JAZ
To sem jaz - Taras. Taro pravzaprav. K Zaleznikovim sem prišel iz Velenja, star tri mesece. Bil sem prava mala bela kepica, malo plašen, a kmalu sem se udomačil. Kot bi vedel, kako dobro domovanje sem našel.

MLADOST-NOROST
Ko sem bil mladiček, so mi še najbolj teknili čevlji. No, saj hrana je bila zelo dobra, a kakšen priboljšek vedno prav pride. Tako sem zgrizel Ivankine najnovejše opanke, pa tudi goste sem pogosto pozdravil tako, da sem se lotil njihovih čevljev. Pa saj niso imeli daleč do doma.

A MAŠ KAJ ZAME?
Uršo sem spoznal marca 2000. Vedno je fino, ko pride, a še boljše je, če kaj prinese!

PA POJDIMO ...
Komaj sem čakal, da smo kam šli. Postavil sem se pred avto in čakal. Najprej sem bil zelo nemiren v avtu, vsakega psa sem pozdravil, a potem sem se umiril in nestrpno čakal, kdaj se bo avto ustavil in bomo šli na pot.

MOJA POTOVANJA
Bil sem marsikje na okoliških vrhovih, pa tudi kam dlje sem se zapeljal. Kar v prtljažniku je bil moj začasni dom. Najraje pa sem se "utaboril" med sprednja sedeža in gledal v svet kot majhen otrok.

MOJ PRIJATELJČEK LUMP
Moj prvi pravi prijateljček je bil Lump. Takoj, ko sem prišel v hišo, mi je dal vedeti, kdo je šef. Ko sem se brez skrbi sprehajal po dnevni sobi, je šavsnil proti meni, da sem se skoraj polulal. Ampak vedno sva se dobro razumela. Svojega prvega prijateljčka sem izgubil 26. junija 2003.

BOLNIK
Včasih sem tudi zbolel. Takrat so mi nadeli ta čudni krožnik. Prav žalosten sem bil, ko sem se zaletaval v vse, kar mi je prišlo na pot. A pomagalo je in kmalu sem bil spet kot nov. A nisem čuden?

MAČJI PRIJATELJČEK ŠT. 2
Lump številka dve ni bil dolgo z mano. A bil je lep kot jaz. Ni čudno, da nama je stara mama Katica pogosto dala kakšen priboljšek. Kar stala sva pred njenim oknom in prosila.

VESELICA
Najboljši dnevi so tisti, ko je na dvorišču živahno. Kadar se dela, sem obvezno zraven. Pomagam pri delu, še bolj pa sem radoveden. Tako je bilo tudi tistega dne, ko je Franc odprl gnojno jamo - u, kakšna veselica!

KAK SI TI VELIK
Avgusta 2005 smo dobili novega družinskega člana. To je bil majhen mucek Zoro. Tako majhen je bil, da sem ga kmalu vzel za svojega: veliki in mali, črni in beli - ata in mali sinko ...

KAKO SEM LEP ...
A nisem lep? S staro mamo Katico se zelo rada postaviva pred objektiv in pozirava. Kadar se mi ljubi, nastanejo krasne fotografije, včasih pa tako dolgo obračam glavo stran, da se Simon naveliča.

MI TRIJE SMO NAJBOLJŠI PAR
Jaka, Zoro in jaz - kako fino je počivati s prijateljčki!

SNEEEEG
Se vidi, da se že staram, ane? Moja dlaka ni več snežno bela, a sneg imam še vedno rad, saj sem le polarni pes!

SREČNO
Vedno sem vesel, ko moji človeški prijateljčki pridejo s potovanj ali počitnic domov. Takrat mi ni več dolgčas, a včasih mi prinesejo tako čudne reči, kot so tile rogovi?! A ste že kdaj videli samojeda z rogovi?

ZA LEPOTO JE TREBA POTRPET
Kopal sem se vedno rad. Kot mala kepica v bani, kot velik kužon pa zunaj na soncu - potem pa sem takoooo lep!

FOTOSEANSA
Že spet poziram. No, tudi malo vdiram v Simonovo sobo. Prav gotovo se v omari skrivajo kakšni priboljški.

USTVARJAM
Tudi ustvarjam rad - no, bolj pomagam. Če Urša ustvarja zunaj, ji pomagam, včasih pa tudi pomagam pri ustvarjanju v kmečki kuhinji. Takrat moram preveriti, ali ima vse gumbe, igle, blago, potem pa naredim še večji nered, kot ga že ima.

GLAVNI GOZDAR
Superca, spet akcija! Pri podiranju dreves sem bil spet zraven. Glavni gozdar na vasi!

STRAH
Prav nič mi ni všeč, ko konec decembra poka - takrat se skrijem v Simonovo posteljo ali postanem del jaslic.

MOJ DOM
Vidite moj krasni dom? Ustvaril ga je Franc, Urša pa je napisala nanj moje ime - tako bo moj dom za večno.

MOJA NAJLJUBŠA
Staram se. še vedno pa mi družbo delata moja najljubša lastnika. Le malo psov ima tako srečo kot jaz - nikoli nisem lačen, vedno pod streho, pogovarjata se z mano, mi dajeta priboljške. Tudi jaz se obnašam, kot se spodobi - samo enkrat sem ga pošteno polomil in še zdaj mi je žal.

STARI DEDEK
Tudi Simon in Urša sta dobra prijateljčka. Dobra stran staranja je predvsem ta, da dobiš veliko priboljškov. In meni jih res ne manjka. Sprehodi so vse redkejši, ker jih ne zmorem, večino dneva prespim.

MOJ DRAGI PRIJATELJČEK
Počasi se poslavljam. Skoraj so me že pokopali, a moja trma jih je premagala. Dobro sem živel, med krasnimi ljudmi, zato upam, da bom še malo med njimi. A ko odidem, upam, da odidem tiho, v spanju. Takrat se bom pridružil mojim prijateljčkom Lumpu 1, Lumpu 2, Dimu, Galu na nebu in kot zvezda pazil na vse moje človeške prijateljčke.

TARO, POČIVAJ MED ZVEZDICAMI!

23. april, svetovni dan knjige

23. april je svetovni dan knjige, simbolični datum za svetovno literaturo, saj so na ta dan leta 1616 umrli Cervantes, Shakespeare in Inca Garcilosa de la Vega. Leta 1996 so ta dan na pobudo UNESCA razglasili za svetovni dan knjige.

Po vsem svetu, tudi v Sloveniji, se ob dnevu knjige vrstijo različne prireditve. Namen teh prireditev je spodbujanje branja, še zlasti pri mladih, da odkrijejo užitek ob branju in začutijo spoštovanje do vseh, ki so prispevali k socialnemu in kulturnemu napredku človeštva.

Mednarodni dan knjige izvira iz španske province Katalonije. Na ta dan so pred desetletji tamkajšnji knjižničarji svojim obiskovalcem začeli podarjati rože. Navada se je hitro razširila po celem svetu, ljudje si 23. aprila podarjajo knjigo in cvet.

Zrcalce, zrcalce, na steni povej, katera najlepša v deželi je tej?
Tokrat zato eno zrcalce:


Upam, da bo A zadovoljna z njim ...

Spet dve dojenčkasti :)

Zadnje čase se mi dozdeva, da delam samo še dojenčkaste voščilnice. Pa mi ne gre tako dobro. Pač dojenlkat stil ni ravno moj stil - vedno bi rada dodala malo rjave, a verjetno dojenčki niso kakšni blazni ljubitelji rjave :)) No, tokrat se mi zdi, da mi je kar uspelo, sta mi obe voščilnici prav všeč - če bosta pa dojenčkom, bosta pa mamici povedali.
Prva dojenčkasta je (KONČNO) za Kiarinega Roka, ma je trajalo obupno dolgo, da sem naredila tole čestitke, ampak v življenju je par dni malo, s tem se tolažim:


Druga voščilnica mi je pa še bolj všeč - to je voščilnica za 1. rojstni dan prijateljičinega Andrejčka:

Notranjost:

Detajl:

In še skupaj s kuverto:

Always on my mind ...

Danes malo slovensko, malo angleško, ker je darilo namenjeno moji prijateljici v Franciji. Čeprav se ne slišiva zelopogosto, sva povezani z neko nevidno nitjo in zelo zelo podobni. Zato vedno, kadar se le ponudi priložnost, za "mojo" Isabelle kaj izdelam. Tokrat je to predelano Ikeino ogledalo, ki sem ga malo napacala - oblepila s scrap papirjem, dodala lesene rožice, pa malo razcepk, razpokajočo barvo - pa spet ta barvna kombinacija - očitno mi je usojena. No, tudi Isabelle ima rada rdečo, zato nisem toliko zgrešila. Meni je ogledalo neznansko všeč, upam, da bo tudi njej:

Detajl:

Pa še skupaj s čestitko (skoraj kilograma čokolade, ki je bila priloga darilu, žal ali na srečo ni na sliki:))))