Pozdravljen mesec november in nov izziv, nova pesem kot inspiracija za ustvarjanje. Tokrat je to pesem Roze Poljane.
(Andrej Rozman Roza)
poleti ponori,
jeseni pa poljana
je vsak dan bolj zaspana.
Vse njene rože in trave
spustijo trudne glave
in čakajo na čas,
ko pride striček mraz.
Ta v kovtrčke snežene
prijazno jih odene,
ledeno dahne nanje
in utonejo v sanje.
Tedaj pa votel hrast, ki rase
čisto na sredini jase,
ujame v svojo si duplino
veter, ki divja tam mimo.
In s tem vetrom zasmrči
bolj grozeče, kot če bi
z gromkim glasom ropotalo
staro potniško letalo,
da od strašnega smrčanja
vsa poljana plane iz spanja.
»A ne more bi tišine!«
jezno cvilijo rastline.
Ampak prav nič ne pomaga –
hrast nemarno dalje žaga.
In ko zdi se, da to zimo
spanec je za zmeraj mimo,
veter kar naenkrat neha.
Hrast utrujeno zazeha
in umirjeno zadiha
in poljana je spet tiha.
Hvala Mavelu za poslane štampiljke, ki že dišijo po zimi in vetru, ki je zapihal čez poljane