Včasih je potrebno tako malo

Začelo se je s poletno kapo, ki sem jo kupila Črtu. Tanko blago, mehek šilt ter podaljšan zadnji del, ki pred soncem skrije tudi vratek. Idealna, kar se mene tiče. Mnenje Črta: ni šans, da bom to nosil na glavi! Da dvoletnika niti najmanj ne zanima, da je sonček močen in ga bo bolela glavica, si lahko mislite.

Ko smo tako že n-tič ponovili vajo kapa gor, kapa dol, se odločim za drugo taktiko. Če pusti kapo na glavi do doma, bova doma nanjo dala dinozavra. Na moje presenečenje predlog takoj uspe in kapa je ostala na glavi do doma. Celo pot pa je kazal na kapo in ponavljal Aaaa, Aaaa, kar v njegovem jeziku pomeni dinozaver. Saj tako se namreč oglašajo, ali ne?


Doma ni bilo časa, da bi skuhala kosilo, TAKOJ je bilo potrebno dati tega dinozavra na kapo. Pa iščeva na netu slikco, ki bi mu bila všeč in bi bila dovolj velika. Naletiva na tega slončka, ki ga je takj osvojil. Izbere še barvo, ga sprintava na transfer papir, izrežem in nalikam in v pičlih desetih minutah se je osovražena kapa prelevila v najboljšo kapo na svetu. Sedaj jo nosi ves čas, ga moram že prav prositi, da jo da dol :)

Ko sem videla to veliko veselje, žareče učke, sem se spomnila, da bi mu lahko popestrila tudi kakšno navadno majico z njemu ljubimi liki. Malo printanja, malo risanja in zvečer so nastale majčka z Nodijem, Telebajski in dinozavrom. Tako enostavno, hitro, poceni in tako veliko veselje!


Res ga ni lepšega kot velik nasmejan obraz, žareče učke in velik moj, moj v zahvalo. Ko bi bilo vedno vse tako enostavno.

Maja

Twitty torbica za prenosnik

Sem važna, vem, ampak moram se pohvaliti, da sem za rojstni dan dobila čisto svoj prenosni računalnik. Moj prvi. Prej sem vedno nergala, ker sem tako težko prišla do računalnika, saj ga imamo v spalnici in ker ta mlajši še spi v isti sobi, zvečer do njega nisem več prišla. Ni mi preostalo drugega, kot da sem "fehtala" dragega, da mi posodi službenega samo za par minutk... Izgleda, da sem bila pri tem res uspešna, saj se je takoj strinjal, ko sem na pol v šali rekla, da bi za rojstni dan imela svoj računalnik.


No, in sedaj ga imam :) Je majhen, ampak zmogljiv, nič posebnega na pogled, ampak je moj! Ker sem kar naprej kable za seboj vlačila, pa miško in kartico, sem se odločila, da sešijem torbico, kamor bom lahko vse lepo pospravila. Nastala je tale Twitty torbica. Zunaj pisana notri podložena z belim flisom, ki ji da trdnost in mehkobo. Torbica se zapira na ježka, tako da mi ne bi smelo nič ven pobegniti.

Se še spomnite, kako ste se počutile, ko ste kot majne dobile kakšno prav posebno darilo in ga kar niste hotele spustite iz rok? Če so vam starši pustili, je šel z vami tudi v posteljo? No, skoraj tako se počutim, čeprav v posteljo ga nisem nesla s seboj ... še.

Lepo se imejte in upam, da se bomo lahko sedaj večkrat brale in pokomentirale tudi v miru zvečer.

Maja

Meme, čokoladni kosmatinec

Včeraj smo praznovali Črtov drugi rojstni dan. Do sedaj sem vedno pekla ali bananino ali višnjevo torto, ki pa ju tamaladva nekako ne marata več. Zato sem se spopadla z izzivom, da sem naredila čokoladno - s čokoladno pri otrocih pač ne moreš faliti. Tudi tokrat mi je z receptom, nasveti in tičino maso pomagala moja soseda Maja, ki je res prava zakladnica idej in znanja za peko tort. Pa samo dve nadstropji se moram sprehoditi :)


Motiv za torto je moral biti Meme, kot Črt kliče medvedke. Tako jih ima rad in jh crklja, da je res prisrčen. Svojega prvega je dobil že v porodnišnici, ko mu ga je prinesel starejši, ki ga je tudi sam izbral. Potem je ta medvedek skoraj leto dni sedel med drugim plišem. Potem pa sta se s starejšim nekega dne pred dobrim letom prerekala okoli Majevega kužka, ki ga ni bil pripravljen deliti, Črt pa bi imel prav njegovega. V tistem sem med vsem plišem zagrabila tega medvedka in mu ga ponudila v zameno. Na moje veliko presenečenje je bil takoj pripravljen na menjavo in medvedka od takrat ni več spustil. Medvedek z njim spi, je, včasih ga pospremi v vrtec, skupaj se igrata in veliiiiko crkljata.

Res je lepo imeti takega prijatelja. Tudi sama sem ga imela in je prišel z mano v nov dom, ko sem se odselila od staršev. Ste imeli tudi vi svojega prav posebnega medvedka ali drugo živalco?


Maja

Plastično vrečko? Ne hvala!

Lansko poletje sem si sešila svojo prvo nakupovalno torbo. Na začetku sem bila res pridna, jo povod nosila s seboj in jo na blagajni važno potegnila iz torbice. Z mojim na novo odkritim veseljem do šivanja torbic, pa se je začelo povečevati tudi število torbic, ki jih uporabljam in vedno bolj pogosto se mi je začelo dogajati, da moja nakupovalna torba ostane v napačni.


Ni kaj, bo potrebno sešiti še kakšno, tako da bodo vedno pri roki. In ker me zadnje čase prsti srbijo predvsem za šivanje, je nastala tale, že bolj poletno obarvana nakupovalna torba. Mislim, da jo bom mirne vesti uporabila tudi za odhod na plažo in še kje.

Z navodili sem si nekoliko pomagala na tutorialu Sew, Mama, Sew!, če vas bo zamikalo, da se tudi sami lotite izdelave.

Meni so všeč platnene torbe, ker mi delujejo bolj tople, pa lepo se morajo nositi na rami in ne smejo biti prevelika. In nič manj pomembno, izgledati morajo lepo. Ste tudi sami izbirčni, pri izbiri svoje nakupovalne torbe?

Bodite lepo in čim manj plastičnih vrečk porabite.
Maja