Tri lončnice in metuljček

Po naročilu sem posadila pisane rožice v tri cvetlične lončke. Kot pozornost ob koncu leta jih bodo dobile tri vzgojiteljice.

Kaj mi je tokrat najbolj všeč? Listki. Ker nimam nobene pametne šablone, z izštancanimi dreveščki pa se mi ni dalo ubadati, sem uporabila kar pikast trakec. Pa se mi zdi, da zelo luštno izpade :)

Tukaj pa je še zgodbica o ''nikoli ne reci nikoli''. 

Pa saj niti ne vem, če sem res kdaj rekla, da jaz pa že ne bom imela reliefnih ali izrezovalnih šablon. Kakorkoli že, precej dolgo sem se jim upirala, sedaj pa imam doma prvi dve. 

Hm, se lahko izgovorim na službo? Saj veste, kako težko je, ko pride v trgovino nova pošiljka, pa je treba vse razpakirati in mi iz škatle sto in en lep pripomoček za ustvarjanje kliče: ''Vzemi mene, vzemi mene ...'' Tokrat sem popustila ... :)

Aljaževi Ježki

Ta teden je prišlo na vrsto druženje z Aljaževimi Ježki, njihovimi starši in vzgojiteljicama Barbaro in Mihaelo. Tudi ta skupina se poslavlja od vrtca in jeseni vstopa v šolo, Aljaž pa bo še eno leto počakal in spoznal nove prijatelje.

Tudi tokrat sem se javila za izdelavo skupnega darila, dveh spominskih albumov. Vsak od otrok je na A4 list papirja odtisnil svojo dlan, prilepil fotografijo, po želji še kaj narisal in dopisal, kaj mu je pri vzgojiteljici všeč. 

 

 

Moja naloga je bila potem te liste spraviti in sestaviti v končno obliko albuma. Čeprav je vse zelo ''osnovno'', z enostavnimi papirji in pisanimi trakci, je bilo dela kar precej. Končni rezultat pa je zelo lušten in bo Barbari in Mihaeli v ljub spomin. Izjave otrok so res domiselne, iskrene in v srce segajoče. Že jaz, ki sem bila le ''stranski opazovalec'' sem bila ganjena ob prebiranju, kako bo šele vzgojiteljicama, ki sta s celo skupino res lepo povezani.

Draga Barbara in Mihaela, HVALA!

Nikini Metulji

Danes smo preživeli krasno popoldne v družbi Nikinih vzgojiteljic, sovrtičkarjev in njihovih staršev.

Metulji se to poletje poslavljajo od vrtca in odhajajo v šolo. Pa ne bom razglabljala o tem, kam je šel ves ta čas, ker nam je to vsem jasno, kajne?

Ko smo se starši začeli dogovarjati glede zaključka, nisem mogla iz svoje kože in sem se javila, da izdelam skupno darilo za Cvetko in Vesno. V teh letih, ko so naši otroci obiskovali vrtec, sta jim dali veliko. Imamo to srečo, da živimo na obrobju mesta, v bistvu že na vasi, obkroženi s travniki, njivami in gozdom. Zaradi tega so otroci ogromno časa preživeli zunaj, na sprehodih po bližnji okolici, po trim stezi, pod Urhom. 

Letos imajo cel projekt lastnega vrtička, ki ga obdelujejo na bližnji njivi enega od sovrtičkarjev. Posejali in posadili so vse sorte vrtnin in sedaj pridno hodijo na vrt, pulijo plevel, opazujejo, kako se rastline razvijajo in komaj čakajo, da bodo lahko grizljali redkvico in si pripravili čisto svojo solato.

Dostikrat so se sprehodili do sadovnjaka, ki ni tako blizu in tam so jim Lukovi starši omogočili obiranje češenj, sladkali so se z domačimi jagodami in še in še. Res jim je bilo lepo. 

Lansko leto so na enem od travniških sprehodov naleteli na čebele, ki so rojile pod drevesom. Še sama tega nisem nikoli videla, tako da jim kar zavidam za vse te trenutke v naravi. 

Kaj sploh hočem povedati z vsem tem? 

Ni mi bilo težko preživeti dveh večerov, ki sta se zavlekla čez polnoč, da sem sestavila dva spominska albumčka s fotografijami in risbicami otrok. Lep spomin na lepa leta, ki so jih preživeli skupaj. Definitivno si Cvetka in Vesna zaslužita takšno posebno darilo.

Ideja je Špelina. Že lansko leto, ko sem spremljala njene objave, sem vedela, da mi bodo prišle prav v letošnjem letu :) Hvala Špela!

 

 

 

Velikost albuma je nekje 18×18 cm. Vsak otrok je narisal risbico velikosti A5 formata, ki sem jo položila v žepek za fotografijo. Starši so poskrbeli za fotografije. Pozitivno pisane barve papirjev so bile kot nalašč za otroški album.

 

Vesela sem, da mi je tako lepo uspelo in mislim, da sta tudi prejemnici zadovoljni. 

Draga Cvetka, draga Vesna, hvala vama za vse, kar sta uspeli naučiti naše mulčke. Z vama so preživeli res velik del svojega otroštva!

To pa je moja Nika s svojo prvo simpatijo. No, sedaj sta le še dobra prijatelja :)

 

Da bo mera polna, sem za na zabavo spekla še sočne kocke iz pomarančnega biskvita z malinami in temno čokolado z 72% kakava.  Polno vitaminov in antioksidantov za zdravje ;)

Dodajam še približen recept, ker za osnovo sem vzela recept za mafine, pa sem potem malo ''na uč'' dodajala.

30 dag moke (1/3 je bila pirine polnozrnate)
1/2 vrečke pecilnega
žlička sode bikarbone
ščep soli
pet žlic kristalnega sladkorja (tehtnici je crknila baterija)

3 dl stisnjenega pomarančnega soka
1/2 ampule s pomarančno aromo (nisem imela eko pomaranč, da bi naribala lupinico)
2 jajci
6 žlic olja

20 dag temne čokolade
20-30 dag zmrznjenih malin

V večji posodi premešate vse suhe sestavine + sesekljano čokolado. V drugi posodi zžvrkljate jajci, dodate pomarančni sok z esenco/lupinico in olje. Tekoče sestavine dodate k suhim, premešate in v zmes vmešate še maline (lahko jih nadomestijo tudi borovnice, višnje ... po želji). Če se vam zdi masa preredka, lahko dodate še kakšno žlico moke (odvisno od velikosti jajc)

Pečete v pekaču 30*40 cm na 180 stopinj približno pol ure.
Lahko pa s to maso napolnite modelčke za mafine.

Namesto pomarančnega soka lahko uporabite tudi jabolčni ali kateri drugi sadni sok ... eksperimentirajte ;)

Trop medvedkov

Z letošnjim vstopom otrok v vrtec se bom morala tudi sama navaditi, da bom kdaj pa kdaj pozabila na moje milimetre in naredila tudi kaj bolj otroško spontanega.

Včeraj zvečer je prišla prva priložnost za to. Aljaž je v petek dopolnil dve leti, ker pa je bil ves teden zaradi nihajoče temperature doma, v vrtcu praznuje danes. V vrečki je s seboj odnesel sokce in male čokoladke za svoje prijateljčke, jaz pa sem se v zadnjem trenutku odločila, da bo s seboj nesel še male medvedke. Je namreč v skupini medvedkov, tako, da odločitev ni bila težka.


Za osnovo sem razrezala karton od mleka, ki je že čakal med ločenimi odpadki, in nanj potem lepila rjave papirčke. Medvedji obrazek je narejen prosto po domišljiji in na začetku sem še sama pri sebi jamrala, kako prav bi mi prišle kakšne okrogle štance, no pa saj je tudi s škarjicami šlo. Malce počasneje, ampak je šlo :) Je zato vsak medvedek unikat :)

Upam, da jih bodo otroci veseli, in da bodo rjavčki preživeli vsaj kakšen dan v njihovi družbi ... glede na izkušnje z drobnimi igračkami mojih navihancev, se jim daljša življenjska doba niti ne obeta :)