Ravno v prejšnji objavi sem omenila, da se mi je oblika obeska rahlo sfižila, ko sem delala luknje za buna vrvico v surovi poli. Seveda se luknje lahko dela tudi po peki. Nekatere poli mojstrice to same dobro obvladajo, ali pa imajo pri roki kakega handyman-a. OK, baterijski vrtalnik imamo, a jaz sem ga uporabljala samo za navijanje žice. Za vrtanje v poli pa se mi zdi, da sem enostavno preveč nerodna in se raje niti ne lotim, da ne naredim še kakšne luknje v mizo ali v prste. Handyman pa je bolj poredko doma in pošteno povedano ga s kakšnim takim vrtanjem niti ne bi morila. Končno je to moj hobi, a ne :-)
Zato sem raje kupila nekaj svedrov in se po neuspešnem iskanju primernega ročaja (trgovec v Merkurju me je čist zabodeno gledal, kaj za vraga iščem), lotila izdelave še tega. Osnova ročaja je narejena iz poli-kaka in oblečena v eno prastaro klobaso, kar je dokaz, da čez dobra 3 leta vse prav pride. Lahko bi seveda naredila tudi lesene ročaje, a tega pač ne znam.
Novo pridobitev sem seveda takoj uporabila in preizkušeno deluje. Pečenemu in ohlajenemu poli obesku sem torej ročno naredila luknje:
Sledilo je še lakiranje in priprava buna vrvice in o-ringov. Ker je obesek malo večji, sem se odločila, da dodam dva o-ringa. Tele obročke sem gledala že na tujih blogih in potem v knjigi Donne Kato končno prebrala, kaj je to za ena reč. Hja, cela znanost, vam rečem :-)
Potem še zlepimo:
in končni izdelek je tu:
Sploh ne vem kako in zakaj se je transfer na robovih začel vihati in povrhu vsega je še popokal. Pojma nimam, ampak tak mi je še bolj všeč. In kar drži kot pribito - je unikat, takega nisem sposobna naredit še enkrat :-)
