BORUTOVA POTA
(še v izdelavi)
0. POSVETILO
Kaj zgodil se je?
Saj noben ne ve,
noben se ne spominja,
zgodovinskega utrinja.
Naj se zdaj piramida postavi,
naj potek dogodkov pokaže,
naj še tako Naj-posebni glavi,
puzzle po puzzle prikaže.
10 metrov bo dovolj?
Kot gospod sod nam ukazuje,
se za začetek naslonil bo v stolj,
srkal boj, sovraštvo tuje.
V treh udarcih junaško bo srce bílo,
modra kri bo znotraj poveljevala,
enaka zgradba jih bo obdajala,
navznotrej močni, to ven izražajo s silo.
Prileže počitek se po bitki,
le dvanajst skokov je potrebno,
da junaka ob najlepši ritki,
spelje v težko stvar osebno.
Počasnejši, a zato oklepljěn
bo štirikrat vpil,
vzlic zaporedoma bo bil,
spoznan kot nevzgojen.
Pri tem vzklije filozofsko vprašanje,
ki na petnajst vse raztegne,
je to od Kabe, ali osebno dejanje,
naj se bori, al je prav da stegne?
Kraljeva svila -> višja sila,
ki ustvar' našest trenutek,
pokazala mu življenjski osnutek,
mu simbiozo bo odkrila.
S tem revolucionarnim spoznanjem,
naš junak spet dvanajst skokov bo nar'dil,
še z enim junaško junaškim dejanjem,
ostalim le resnico bo razkril.
Spet bomo slišali tri srčne bite,
dva bosta tretjega oklepâla,
našemu junaku bo pomagala,
misel na vse zgnetene rite.
Srečen konec se tukaj pričakuje,
a sekta vse pokvari,
na koncu je vse 10x huje,
ko v Kabo ogenj udari.
Štiri postaje Slovenci imamo,
selitev, tlaka, osamosvojitev
in ponovna simbioza-združitev,
zaporedoma spet prešli v nebeško bomo omamo.
B. BORBEN DAN
B1
Mogočna trdnjava v kotlini,
na pobočju neprehodnih gora;
pozimi, v nebeški jasnini.
Šest tisoč jih čaka v mestu željâ,
branijo svoj dom - Kabuljevo vas;
tišino mot' le rahla sapica.
Šest tisoč ni velik za tisti čas,
a tok Slovancev združenih v eno,
močni so skupaj, skupaj kot en glas.
Skupaj = močno, a eno = zgubljeno,
Slovance napadli so Germani,
katerim za skupno je vseeno.
Germani živijo kot otočani,
po manjših vaseh so Raztresen-i,
začel skupaj zbirat so se lani.
B2
Ostal' doma v vasi ni nobeni,
moža, ker so borit' se moral' vsi,
borit' se, komaj so naučeni.
Do tedaj bilo take vojske ni,
dvanajst krat večja od Slovanske je,
zlo je združilo svoje vse moči.
A zakaj hočejo boriti se?
Ker zavidajo Slovancem srečo,
zavist je odgovor na vprašanje.
Četrt jih pustil je vojsko spečo,
po ukazu so maširal spredaj,
dvajset tisoč stisnjenih v gnečo.
Pred vhodom vedeli niso kaj naj,
začel med njimi se je prepir, kreg,
brez vodstva so hoteli že nazaj.
B3
Od vhoda do mesta bil je strm breg,
vmes čakalo miljavžnt je pasti,
na katere bil nanešen je sneg.
Nad pastmi obroč naših se vrsti,
spred' so postavljeni suličarji,
ščitijo jih konjeniki s strani.
Plemenita kri to vojsko vodi,
poznan je kot Borut rjoveči,
in pod vladarjevo hišo sodi.
Uvedel Borut nove je reči
dve: par stolpov za obstreljevanje
in ojačani so s srebrom meči.
Germanom ob prihodu na znanje,
dal je Borut, da naj ne težijo,
naj si sami ustvarijo sanje.
B4
A vragi preveč po sreč' hlepijo,
zanašujoč na večje število,
mislijo, da vse lohk pomorijo.
Kar jih b'lo, se jih je zakadilo,
da bi polastil' se mesta sreče,
na pasteh koj pol jih je ubilo.
Na razbite, zmatrane, boječe
Germane pošlje Borut navala
dva, pol', ko na njih vse kamne zmeče.
Vojska speča, zdaj je podivjala,
nautrudno je naskakovala,
brez da bi se kogarkoli bala.
Vragu je vse ude razdejala,
preden moč je bilo kaj rešiti,
je zadnji udarec že zadala.
B5
Zmagoslavno je na strhi skriti,
zaplapolala zastava slave,
Borut je sijajno vodil niti.
Prek poljan, v daljne je dobrave,
segel slovanski zmagoslavni krik,
zgubljene slovanske b'lo ni glave.
Neverjetno, da je bil en premik,
dovolj za pokol vse drhali, ki
niso imeli niti za umik.
Mrtvi, zaklani, poteptani vsi
nesrečni vragi na tleh ležijo,
ne sreča, groza sije iz oči.
Na drug' stran' pa se veselijo,
bitke se bodo vsi spominjali...
"A spomini s časom tut zbledijo!"
O. OVEKOVEČANJE
O1
Kabuljeva vas b'la ponos je Slovancev,
center majhne, a mogočne vladavine,
b'la je ime mesta najboljših izbrancev,
simbol skrite in razvite doktrine.
Na sredi bila postavljena je bonga,
za Slovance bil je tempelj najsvetejši,
poseben tempelj, nikol' niso šli v-onga,
šla pa je Kaba skozi tempelj v njih rajši.
Okoli imela hiše je elita,
ena familija - češn'ca na smetani,
b'la je vladarjeva družina častita,
zelo ponosni pišejo se Žrezani.
Nato okoli hiš elite sledijo,
po pomembnosti zgradbe ostalih družin,
po njih strščki s Kabo v roki hitijo,
za vse prebivalce najtežje je spomin.
Kabuljeva vas centralno je razvita,
okoli centra v širino se razširja,
dovolj majhna, da v kotlini je še skrita,
noče več zemlje, želi si le premirja.
Vse kar potrebuje leži v tej kotlini,
na poljih v bližini pridelek rase,
je na idealni nadmorski višini,
da rasejo pridelki jim v mastne klase.
Pašejo se ogromne črede,
govedina, svinjina, ... na meniju je vse,
saj vsakemu Slovancu se zdi in sede,
da prav je če lohk' vsak do sit'ga se nažre.
Ureditev je bila kot kraljevina,
Žrezanovi so bili na vrhu vsega ljudstva,
bili prva in edina so rodbina,
ker skrbijo za vseh potrebe in čustva.
Vsak prispeva svoj majhen delček skupnosti,
s tem mu dovoljen je obisk templâ,
ker dela vse, tut skupno radost dobi,
na Kabi temelji civilizacija...
Začelo praznovanje se je na trgu,
še vsak mladič je hitel v srčiko mesta,
tam en Borutu ležišče je povrgu,
z njegovo pljučko začela se bo fešta.
O2
Za Slovance eden in edini Bog je,
katerega Kabulnik imenujejo,
on pazi in skrbi za svoje var'vance,
oni pa mu v zameno Kabo darujejo.
Vsak večer, na koncu delovnega dneva,
se pred najsvetlejšim templom zberejo vsi,
Kaba se prižge in vsak se ga zadeva,
dokler tazad'n svoje pljučke ne dobi.
Kabulnik tako popelje jih v nebesa,
za smrtnike najvišjo obliko sreče,
ki zmorejo jo občutiti telesa,
brez da duša od bolečine trpeče.
Kaba pa ni samo za verske namene,
Kaba je simbol za svobodo in mir,
Kaba rešuje jim vsakdanje probleme,
vzpostavlja blaginjo in zatira prepir.
Ne ločuje po starosti ali spolu,
ne povzdiguje modrosti ali močí,
temveč vsi sedijo na enakem stolu,
pohlepa in zavidanja v tem svetu ni.
Kaba je nujni element vsake drame,
vsak ključni moment začne ali konča se,
tako, da junak s Kabo premor vzame,
se umakne v naravo in zazre vase.
Še poetu je Kaba navdih in motiv,
v njegovi glavi postaja se premakne,
če je pa več kot eno pljučko pokadil,
se ga pa še nekaj višjega dotakne.
Vse to Slovance med sabo povezuje,
z zelo močno, skor' nepretrgljivo vezjo,
vsak je srečen in obenem osrečuje,
v Kabuljevi vasi nobenmu ni težko.
Vsak ve, da če dela za ljudstvo, potem jě
ljudstvo in potem ljudstvo za njega dela,
da bi bila blaginja še večja, vsak se
loti svojega dela hitro kot strela.
Borut prispel je do svojega ležišča,
občutil je veselje in junaško strast,
saj prišel je iz krvavega morišča,
na pričakovano slavje, njemu na čast.
O3
Nato nastala popolna je tišina,
Borut z bongo zaželel je vsem:"Na zdravje."
za vse je to bila pomembna mejnina,
pomenila je: začelo se je slavje.
Takoj zatem je vse ljudstvo oživelo,
po trgu in naokol' se je plesalo,
kolikor so pljuča dala, se je pelo,
preživetje se je v vasi praznovalo.
Končno, težka so srca si oddahnila,
vsa teža se je s kričanjem in plesanjem
iz ljudske duše v želodec preselila,
mora zamenjala se je s praznovanjem.
Kot se sliši pri ukrivljanju kovine,
tudi srca pri razbremenitvi ječijo,
tegoba pusti za sabo le spomine,
tega se Slovanci še bolj veselijo.
Iz vasi rajanje buhti na vse strani,
miljoni poljubov, smeha in skakanja,
s Kabo doživljajo višek prešernosti,
v omami se Kabulnik jim v dušo sklanja.
Pred Boruta postavil se je ženski set,
vse samske krasotice so ga obdale,
med njihov zapeljivi krog je bil objet,
iskrice strasti heroju so kresale.
Migajoče prsi, migajoči boki,
okol' Borutovih oči se vrtijo,
sladka poželjivost ga močno zamoti,
tudi dame vse, močno si ga želijo.
Kera bo, ki ga bo najbolj očarala,
ritasta, prsata, ali bo oboje?
Usoda je po odločitvi barala,
prišel sam, s praznovanja odšel bo v dvoje.
Borutu niso pomembne le obline,
šteje tudi aura, ki žensko obdaja,
ko začetna zaslepljenost končno mine,
predenj privrti se krasotica Kaya.
Prime jo, prepričan v svojo odločitev,
s svojega ležišča zmagoslavno vstane,
na pogled je Kaya najlepša stvaritev,
kot heroj, si jo lahko le zase vzame.
O4
Medtem, ko je vas še vedno praznovala,
ko na trgu se še zmer' pleše in poje,
sta zaljubljenca počasi odplesala,
odvrtela, stran od vseh, sta se na svoje.
Prispela sta do Borutove sobane,
energično ga je na stol posadila,
za začetek mu je kot sprehod čez poljane,
erotični predogled je podarila.
Boruta je vse to zvijanje telesa,
postavilo naravnost v pokončno stanje,
sit uporabe le svojega očesa,
se odloči, da čas je, da jo požanje.
Med živalske kože Borut jo pogrne,
s poljubi prekrije njeno golo telo,
nanjo ter še vanjo se počasi zvrne,
zavrtela sta svoje ljubimsko kolo.
Ujeta oba med užitkom in strastjo,
sta od ugodja hropeče vzdihovala,
bilo jima je tako zverinsko lepo,
da sta ležišče na dva kosa preklala.
Po skakanju je na vrsti ljubkovanje,
a ker Borut je le počivat' sposoben,
Kayi sprelevi se v pripovedovanje,
začne herojstvo postavljati na boben.
Medtem ko on komaj zaznavno posluša
in na prelomljenem ležišču počiva,
Kayi odpira se pripovedna duša,
z vero njegovo junaštvo izpodriva.
Kabulniku hvalnico izpoveduje,
da je za svoje ljudstvo Kabo naredil,
da uporabnika kot čevelj obuje,
da je ta dan tut Boruta s seboj oblil.
Da Borut mu je posodil svoj' telo,
da je Kabulnik v njem, nar'dil vsa dejanja,
vse to, je bilo Borutu sprejet težko,
ponižan'mu se kon'c je zdel' praznovanja.
Kljub utrujenosti, užaljen le vstane,
Kayi pove, da vero je zamešala,
da z božjo pomočjo je branil vaščane
in da z njim, ne z Bogom, dol se je dajala.
O5
Kaj takega Kaya ni pričakovala,
sploh pa ne od sina kraljeve rodbine,
bogokletja do takrat še ni poznala,
prestrašena stekla je do starešine.
Strah pred nedoločnim, nečim nepoznanim,
jo je rev'co pred vrata Žrezanih prignal,
tam pred celim starešinskim svetom zbranim,
pošpecala je, kar ji Borut je dejal.
Kot v Kayi, je tut v dvorani završalo,
prestrašen poglavar je pogledal ženo,
s slutnjo, da se bo tole slabo končalo,
je rekel: "Vero imamo mi le eno."
Kabulnik nam že zdavnaj jo je razodel,
Kabo nam je z enim namenom podaril,
da našo fizikalo bi lahko prevzel;
v naših telesih bi lahko se naselil.
S temi besedami je sklical sestanek,
oče je sina na zagovor poklical,
Borut mora narest' obvezen postanek,
gorje mu, če bi ga slučajno prešprical.
Za Boruta bilo je dovolj skrivalnic,
prepusti se, da usoda ga prevzame,
dovolj je b'lo skrit'ga mišljenja v podtalnic',
čas, da se za svojo idejo zavzame.
Čas, da vsem razkrije napačne predstave,
da v resnic' Kaba človeku le pomaga,
da to ni volja Kabulnikove glave,
ampak le božje prijateljska podlaga.
S temi besedami se je zagovarjal,
odzvanjalo je v poglavarjevi glavi,
prvega Kabokletnika je predstavljal,
prvi uprl se je božji postavi.
To je tudi za očeta preveč bilô,
sin se je njemu in ljudstvu izneveril,
poglavar rad sodbo razsodil bi milô,
a ve, da vere noben ne bo spremenil.
Po dolgem premisleku se je odločil
in čeprav ga odločitev močno boli,
prioritete ljudstva si je predočil,
Borut izgnan je iz Kabuljeve vasi.
ko na trgu se še zmer' pleše in poje,
sta zaljubljenca počasi odplesala,
odvrtela, stran od vseh, sta se na svoje.
Prispela sta do Borutove sobane,
energično ga je na stol posadila,
za začetek mu je kot sprehod čez poljane,
erotični predogled je podarila.
Boruta je vse to zvijanje telesa,
postavilo naravnost v pokončno stanje,
sit uporabe le svojega očesa,
se odloči, da čas je, da jo požanje.
Med živalske kože Borut jo pogrne,
s poljubi prekrije njeno golo telo,
nanjo ter še vanjo se počasi zvrne,
zavrtela sta svoje ljubimsko kolo.
Ujeta oba med užitkom in strastjo,
sta od ugodja hropeče vzdihovala,
bilo jima je tako zverinsko lepo,
da sta ležišče na dva kosa preklala.
Po skakanju je na vrsti ljubkovanje,
a ker Borut je le počivat' sposoben,
Kayi sprelevi se v pripovedovanje,
začne herojstvo postavljati na boben.
Medtem ko on komaj zaznavno posluša
in na prelomljenem ležišču počiva,
Kayi odpira se pripovedna duša,
z vero njegovo junaštvo izpodriva.
Kabulniku hvalnico izpoveduje,
da je za svoje ljudstvo Kabo naredil,
da uporabnika kot čevelj obuje,
da je ta dan tut Boruta s seboj oblil.
Da Borut mu je posodil svoj' telo,
da je Kabulnik v njem, nar'dil vsa dejanja,
vse to, je bilo Borutu sprejet težko,
ponižan'mu se kon'c je zdel' praznovanja.
Kljub utrujenosti, užaljen le vstane,
Kayi pove, da vero je zamešala,
da z božjo pomočjo je branil vaščane
in da z njim, ne z Bogom, dol se je dajala.
O5
Kaj takega Kaya ni pričakovala,
sploh pa ne od sina kraljeve rodbine,
bogokletja do takrat še ni poznala,
prestrašena stekla je do starešine.
Strah pred nedoločnim, nečim nepoznanim,
jo je rev'co pred vrata Žrezanih prignal,
tam pred celim starešinskim svetom zbranim,
pošpecala je, kar ji Borut je dejal.
Kot v Kayi, je tut v dvorani završalo,
prestrašen poglavar je pogledal ženo,
s slutnjo, da se bo tole slabo končalo,
je rekel: "Vero imamo mi le eno."
Kabulnik nam že zdavnaj jo je razodel,
Kabo nam je z enim namenom podaril,
da našo fizikalo bi lahko prevzel;
v naših telesih bi lahko se naselil.
S temi besedami je sklical sestanek,
oče je sina na zagovor poklical,
Borut mora narest' obvezen postanek,
gorje mu, če bi ga slučajno prešprical.
Za Boruta bilo je dovolj skrivalnic,
prepusti se, da usoda ga prevzame,
dovolj je b'lo skrit'ga mišljenja v podtalnic',
čas, da se za svojo idejo zavzame.
Čas, da vsem razkrije napačne predstave,
da v resnic' Kaba človeku le pomaga,
da to ni volja Kabulnikove glave,
ampak le božje prijateljska podlaga.
S temi besedami se je zagovarjal,
odzvanjalo je v poglavarjevi glavi,
prvega Kabokletnika je predstavljal,
prvi uprl se je božji postavi.
To je tudi za očeta preveč bilô,
sin se je njemu in ljudstvu izneveril,
poglavar rad sodbo razsodil bi milô,
a ve, da vere noben ne bo spremenil.
Po dolgem premisleku se je odločil
in čeprav ga odločitev močno boli,
prioritete ljudstva si je predočil,
Borut izgnan je iz Kabuljeve vasi.
R. REFLEKSIJA
R.V. VRTOGLAVICA
RV1
Zarad' pozne ure lahko Borut še zadnjič prespi,
še zadnjič lahko v Kabuljevi vasi vdihuje zrak,
ko pa se bo naredil naslednjega večera mrak,
se mu le-ta kjerkol' izven vasi lahko večeri,
vas pa bo mogla pozabiti svojega heroja,
zasejana, podrta bo Borutova sekvoja.
V postelji leži, a le o dogodkih premišljuje,
kako je lahko tako nepremišljen in trmoglav,
kako da noben njegove resnice ni prepoznal,
neodločen iz ene na drugo stran preskakuje,
posnetek dogajanja v glavi si večkrat zavrti,
preiskuje vsako malenkost za šanso milosti.
Kako se kruto je zla usoda z njim poigrala,
prestavila ga je iz ene skrajnosti na drugo,
iz kraljevskega položaja v brezdomsko strugo,
sprašuje se, zakaj njegova zvezda je obstala,
kako mu lahko je sreča svoj hrbet obrnila,
da mu ena baba je tako sranje povzročila.
Ker ni mogel spat, se je še nekaj narest namenil,
če že zgubil bo kontakte s svojimi sovaščani,
ni treba, da odreče se tudi božji prehrani,
da to ni kraja, ampak le pravica, je ocenil,
kolikor si je lahko, nabral zase si je Kabe,
z njo si bo lahko priklical čarovnije pozabe.
Še malo je tuhtal, pa je noč že skoraj minila,
načrtoval je, kako bo sam v divjini prebival,
premišljeval je, kje bi lahko sam varno počival,
da ga ne bi kaka zver ranljiv'ga v spanju dobila,
načrtov je b'lo več, kot časa za načrtovanje,
pozabljene so Borutove mladostniške sanje.
RV2
Neprespanega Boruta jutro pokonci lansira,
z oblekami spakirano culo hitro pograbi,
skrbi ga, ker cula močno vonja po vzeti Kabi,
hiti, ker strah ga je sovaščanov in njih prezira,
blokira v grlu mu cmok, ponos, ki prej je kraljeval,
prej idol, zdaj vaščanom Borut sramota je postal.
Na njegovo veselje se vas še ni prebudila,
ni vaščana, ki Boruta bi v izgnanstvo pospremil,
čez spečo vas, je sam s culo v roki, v divjino krenil,
na koncu, pri mestnih vratih, pa se je Kaya skrila,
ponudila mu za dogodke je opravičilo,
ni ved'la, da se bo kaj tako hudega zgodilo.
Po tem, ko mu Kaya opravičilo je podala,
verjela je, da nanjo več ne more biti jezen,
ponudila mu znova, svojo kratko je ljubezen,
da lahko bi pred vasjo na skrivaj sestankovala,
ubrala bi lahko ponovno svoje divje strune,
postopoma polomile bi vseh dreves se brune.
Lahko opravičilo nadomesti podrti svet?
Se lahko seks avanture primerjajo z izgnanstvom,
tako Borut svojo usodo primerja s poslanstvom,
je že njegov ponos, a razum še zdaleč ni načet,
preklet, predolgo ne tuhta nad svojimi vprašanji,
kot do zdaj, bo tudi naprej sledil svoji lobanji.
Kayi ne pove, da opravičilo ne pomaga,
vsak naj si v svoji glavi riše, kako svet deluje,
vsak posameznik le s svojo glavo naprej potuje,
vsak delčke resnice skupaj v svojo celoto zlaga,
razlaga tako Borut filozofijo življenja,
ne razume pa smernic, bistva skupnega stremenja.
RV3
Kljub trdni filozofiji, katero poseduje,
si nebi rad zapiral stranskih možnosti življenja,
nebi rad zasenčil svojega spolnega hotenja,
Kayo povabi naj sedaj z njim raje odpotuje,
oprijemuje se predvsem njenih sočutnih metod,
če ji res je žal, šla bi z njim na dolg sprehod.
Če res obžaluje, kar mu je nehote storila,
potem za Boruta ni lepšega opravičila,
kakor da bi se kot celota, skupaj odselila,
skupaj bi lahko novo naselje ustanovila,
delila bi svojo ljubezen z novo naselbino,
nova vas izžarevala bi Kayino milino.
Veliko poguma Borut od Kaye pričakuje,
predpostavlja da ona deli njegov drzen pogled,
njena krhka narava pa ni za pogumen izlet,
že s kančkom negotovosti se silovno bojuje,
sramuje se lahko svoje strahopetne narave,
kljub sramoti oklepa se svoje krhke postave.
Borut uvidi, da po tej poti ne bo uspeha,
na srečo glava še en'ga asa v rokavu skriva,
ljubezni pa ne bo, če že sočutje mu odriva,
pravi ji, da njuna erotika je vredna greha,
odneha nato, ker ga tut po tej plati zavrne,
pač v glavi se ji strah v nič pogumnega ne obrne.
Kot dve skali, vsak na svojem bregu trdno stojita,
je že res, da privlačnost ju nevidno povezuje,
vsak zase se zaveda, da drugega potrebuje,
a vendar vsak le k svoj'mu cilju sebično stremita,
ne pustita možnosti za neko srednjo rešitev,
trmasta morata sprejeti zato zavrnitev.
RV4
Tako gre Borut iskat' bistvo življenja v divjino,
ne preostane mu druzga, kot da filozofira,
vsega oropan, lahko le modre misli prebira,
želi si ločiti resnico in izmišljotino,
veličino njegove vere bo le čas pokazal,
s Kabino pomočjo mu jo potiho bo izražal.
Na vsakem razpotju svojo pot si Borut izbira,
z nadnaravnimi čuti si svojo išče usodo,
kako lahko vnaprej, na slepo, prepozna zablodo?
To povezanost s stvarstvom mu je Kaba podarila,
razbila mu z uporabo je pomisleke in strah,
vsaki glavi lasten ego, sesuje Kaba le v prah.
Čisto od začetka si nove načrte postavlja,
v novem svetu mora prihodnost od temeljev gradit,
mora si priskrbet, da bo imel za spat, jest in pit,
šele nato si lahko Kabo in vero obnavlja,
sestavlja lahko potem nove duhovne modrosti,
da lahko bi užival v polni telesni kreposti.
Sestavlja postopoma od kamna do bivališča,
načrtuje od semen daleč, do zrelega polja,
v Borutu se prebuja tudi maščevalna volja,
predvaja si slike Kabuljevega pogorišča,
stičišča med mislimi in dejanji pa h sreči ni,
ker v Kabinem svetu škodoželjnost nesmisel se zdi.
Na vsake toliko časa se Borut ozre nazaj,
njegov pogled nostalgično išče senco znanega,
podoživlja preteklost vojskovodje izbranega,
težke občutke pa daje znova in znova na kraj,
pa kaj, če čreda se slepo za pastirjem ovčari,
ker z vztrajnostjo samo se mojstrovina ustvari.
RV5
Ko Borut osnovne bivanjske stvari je premislil,
je šel preverit, kje njegova vera je ostala,
mogoče bo Kaba kako novo pot pokazala,
mogoč' ga usmerila naproti novemu smislu,
stisnil močno h sebi je culo z nebeško omamo,
mu pomagala bo, ali poglobila le dramo?
Težavna pot se instiktivno pod nogami vije,
čudovito mesto privlači ga z nevidno silo,
in kot da se je željeno v realnost postrojilo,
za nekim korakom prečudovit se slap razkrije,
odkrije Borut, da prostor nabit je z energijo,
spozna, da čustva mu po te milini hrepenijo.
Okoli slapa Borut še pobrska radovedno,
preišče okoli, kje bi najbolj primerna lega
obstajala za prepotrebni ritual in njega,
najde jo na pečini, s horizontom vzporedno,
vredno zdaj je bilo veliko truda vloženega,
čas je za odpiranje darila podarjenega.
Zdaj sedeč, odvije culo in Kabo si pripravi,
z željo povezati se s stvarstvom, pljuča si napolni,
sladke učinke občuti že po pljučki ponovni,
pri nadaljnjem uživanju nič več ga ne ustavi,
vzpostavi počasi občutek za notranji čut,
Kaba mu omogoča v ostro senzualnost odplut.
Prej raztrosene misli in ideja razpršena,
v glavi enoten procesno-miselni kup sestavlja,
s Kabo neprestano ostro zbranost sebi obnavlja,
iz miljontne oblikuje zdaj se ideja ena,
priostrena misel ni mog'la nič drugega biti,
kot da Kabulnik pričel je z njim, v mislih govoriti:
R.R. RESNICA
RR1
...
še zadnjič lahko v Kabuljevi vasi vdihuje zrak,
ko pa se bo naredil naslednjega večera mrak,
se mu le-ta kjerkol' izven vasi lahko večeri,
vas pa bo mogla pozabiti svojega heroja,
zasejana, podrta bo Borutova sekvoja.
V postelji leži, a le o dogodkih premišljuje,
kako je lahko tako nepremišljen in trmoglav,
kako da noben njegove resnice ni prepoznal,
neodločen iz ene na drugo stran preskakuje,
posnetek dogajanja v glavi si večkrat zavrti,
preiskuje vsako malenkost za šanso milosti.
Kako se kruto je zla usoda z njim poigrala,
prestavila ga je iz ene skrajnosti na drugo,
iz kraljevskega položaja v brezdomsko strugo,
sprašuje se, zakaj njegova zvezda je obstala,
kako mu lahko je sreča svoj hrbet obrnila,
da mu ena baba je tako sranje povzročila.
Ker ni mogel spat, se je še nekaj narest namenil,
če že zgubil bo kontakte s svojimi sovaščani,
ni treba, da odreče se tudi božji prehrani,
da to ni kraja, ampak le pravica, je ocenil,
kolikor si je lahko, nabral zase si je Kabe,
z njo si bo lahko priklical čarovnije pozabe.
Še malo je tuhtal, pa je noč že skoraj minila,
načrtoval je, kako bo sam v divjini prebival,
premišljeval je, kje bi lahko sam varno počival,
da ga ne bi kaka zver ranljiv'ga v spanju dobila,
načrtov je b'lo več, kot časa za načrtovanje,
pozabljene so Borutove mladostniške sanje.
RV2
Neprespanega Boruta jutro pokonci lansira,
z oblekami spakirano culo hitro pograbi,
skrbi ga, ker cula močno vonja po vzeti Kabi,
hiti, ker strah ga je sovaščanov in njih prezira,
blokira v grlu mu cmok, ponos, ki prej je kraljeval,
prej idol, zdaj vaščanom Borut sramota je postal.
Na njegovo veselje se vas še ni prebudila,
ni vaščana, ki Boruta bi v izgnanstvo pospremil,
čez spečo vas, je sam s culo v roki, v divjino krenil,
na koncu, pri mestnih vratih, pa se je Kaya skrila,
ponudila mu za dogodke je opravičilo,
ni ved'la, da se bo kaj tako hudega zgodilo.
Po tem, ko mu Kaya opravičilo je podala,
verjela je, da nanjo več ne more biti jezen,
ponudila mu znova, svojo kratko je ljubezen,
da lahko bi pred vasjo na skrivaj sestankovala,
ubrala bi lahko ponovno svoje divje strune,
postopoma polomile bi vseh dreves se brune.
Lahko opravičilo nadomesti podrti svet?
Se lahko seks avanture primerjajo z izgnanstvom,
tako Borut svojo usodo primerja s poslanstvom,
je že njegov ponos, a razum še zdaleč ni načet,
preklet, predolgo ne tuhta nad svojimi vprašanji,
kot do zdaj, bo tudi naprej sledil svoji lobanji.
Kayi ne pove, da opravičilo ne pomaga,
vsak naj si v svoji glavi riše, kako svet deluje,
vsak posameznik le s svojo glavo naprej potuje,
vsak delčke resnice skupaj v svojo celoto zlaga,
razlaga tako Borut filozofijo življenja,
ne razume pa smernic, bistva skupnega stremenja.
RV3
Kljub trdni filozofiji, katero poseduje,
si nebi rad zapiral stranskih možnosti življenja,
nebi rad zasenčil svojega spolnega hotenja,
Kayo povabi naj sedaj z njim raje odpotuje,
oprijemuje se predvsem njenih sočutnih metod,
če ji res je žal, šla bi z njim na dolg sprehod.
Če res obžaluje, kar mu je nehote storila,
potem za Boruta ni lepšega opravičila,
kakor da bi se kot celota, skupaj odselila,
skupaj bi lahko novo naselje ustanovila,
delila bi svojo ljubezen z novo naselbino,
nova vas izžarevala bi Kayino milino.
Veliko poguma Borut od Kaye pričakuje,
predpostavlja da ona deli njegov drzen pogled,
njena krhka narava pa ni za pogumen izlet,
že s kančkom negotovosti se silovno bojuje,
sramuje se lahko svoje strahopetne narave,
kljub sramoti oklepa se svoje krhke postave.
Borut uvidi, da po tej poti ne bo uspeha,
na srečo glava še en'ga asa v rokavu skriva,
ljubezni pa ne bo, če že sočutje mu odriva,
pravi ji, da njuna erotika je vredna greha,
odneha nato, ker ga tut po tej plati zavrne,
pač v glavi se ji strah v nič pogumnega ne obrne.
Kot dve skali, vsak na svojem bregu trdno stojita,
je že res, da privlačnost ju nevidno povezuje,
vsak zase se zaveda, da drugega potrebuje,
a vendar vsak le k svoj'mu cilju sebično stremita,
ne pustita možnosti za neko srednjo rešitev,
trmasta morata sprejeti zato zavrnitev.
RV4
Tako gre Borut iskat' bistvo življenja v divjino,
ne preostane mu druzga, kot da filozofira,
vsega oropan, lahko le modre misli prebira,
želi si ločiti resnico in izmišljotino,
veličino njegove vere bo le čas pokazal,
s Kabino pomočjo mu jo potiho bo izražal.
Na vsakem razpotju svojo pot si Borut izbira,
z nadnaravnimi čuti si svojo išče usodo,
kako lahko vnaprej, na slepo, prepozna zablodo?
To povezanost s stvarstvom mu je Kaba podarila,
razbila mu z uporabo je pomisleke in strah,
vsaki glavi lasten ego, sesuje Kaba le v prah.
Čisto od začetka si nove načrte postavlja,
v novem svetu mora prihodnost od temeljev gradit,
mora si priskrbet, da bo imel za spat, jest in pit,
šele nato si lahko Kabo in vero obnavlja,
sestavlja lahko potem nove duhovne modrosti,
da lahko bi užival v polni telesni kreposti.
Sestavlja postopoma od kamna do bivališča,
načrtuje od semen daleč, do zrelega polja,
v Borutu se prebuja tudi maščevalna volja,
predvaja si slike Kabuljevega pogorišča,
stičišča med mislimi in dejanji pa h sreči ni,
ker v Kabinem svetu škodoželjnost nesmisel se zdi.
Na vsake toliko časa se Borut ozre nazaj,
njegov pogled nostalgično išče senco znanega,
podoživlja preteklost vojskovodje izbranega,
težke občutke pa daje znova in znova na kraj,
pa kaj, če čreda se slepo za pastirjem ovčari,
ker z vztrajnostjo samo se mojstrovina ustvari.
RV5
Ko Borut osnovne bivanjske stvari je premislil,
je šel preverit, kje njegova vera je ostala,
mogoče bo Kaba kako novo pot pokazala,
mogoč' ga usmerila naproti novemu smislu,
stisnil močno h sebi je culo z nebeško omamo,
mu pomagala bo, ali poglobila le dramo?
Težavna pot se instiktivno pod nogami vije,
čudovito mesto privlači ga z nevidno silo,
in kot da se je željeno v realnost postrojilo,
za nekim korakom prečudovit se slap razkrije,
odkrije Borut, da prostor nabit je z energijo,
spozna, da čustva mu po te milini hrepenijo.
Okoli slapa Borut še pobrska radovedno,
preišče okoli, kje bi najbolj primerna lega
obstajala za prepotrebni ritual in njega,
najde jo na pečini, s horizontom vzporedno,
vredno zdaj je bilo veliko truda vloženega,
čas je za odpiranje darila podarjenega.
Zdaj sedeč, odvije culo in Kabo si pripravi,
z željo povezati se s stvarstvom, pljuča si napolni,
sladke učinke občuti že po pljučki ponovni,
pri nadaljnjem uživanju nič več ga ne ustavi,
vzpostavi počasi občutek za notranji čut,
Kaba mu omogoča v ostro senzualnost odplut.
Prej raztrosene misli in ideja razpršena,
v glavi enoten procesno-miselni kup sestavlja,
s Kabo neprestano ostro zbranost sebi obnavlja,
iz miljontne oblikuje zdaj se ideja ena,
priostrena misel ni mog'la nič drugega biti,
kot da Kabulnik pričel je z njim, v mislih govoriti:
R.R. RESNICA
RR1
...
