Bananini mafini

Še enkrat več se je pokazalo, kako prav je, da otroka že v njegovih mladih letih navdušiš s pripravo domačih sladic, ki so sigurno veliko bolj zdrave kot kupljene. Namreč, po letošnjem dopustu na morju sem  zapadel v neke vrste blogersko krizo, kjer ne najdem časa, da bi sedel za računalnik, uredil fotografije in spisal objavo. Na srečo pa je najina hčerka veliki motovator, ki s vojimi vragolijami v kuhinji poskrbi, da se počasi vračam v spletni svet. Tokrat sva za vas pripravila preprost recept, s katerim je pogostila svoje prijatelje in to so bananini mafini.

Tokrat sva spet združila moči in potegnila iz obeh strani tisto kar je najboljše. Očka je poskrbel za sestavine in fotografijo, tamala pa se je odločila za zares univerzalen recept za bananin biskvit (tokrat z nekaj manjšimi spremembami), ki sem ga že omenjal v objavah mini trifle z borovnicami in bananin kolač z borovnicami in čokolado. Iz te mase za bananin biskvit se lahko naredi res marsikaj in prav vsi izdelki so nato sočni in slastni, saj banane poskrbijo, da biskvit ni nikoli presuh. 

Prav tako pa nam prav pridejo jutranji sprehodi s psičko, kjer kot že nekaj let v tem času, lahko na poti nabiramo robide. Vendar pa se iz leta v leto pričenja že pravi boj za vsako robido, saj so ta grm odkrili tudi drugi sprehajalci in sedaj se je treba za tiste res ta velike robide prav posebej potruditi oziroma biti vsaj bolj zgoden. 

Vseeno pa je največje veselje videti svojo hčerko napravljeno v predpasnik in v njenih očeh navdušenje nad njenin novim izzivom. 

Najboljše ajdove palačinke

Palačinke!

Poznate koga ki jih nima rad? Jaz ga sigurno ne poznam oziroma vsej ne bi vedel, če je kdo od mojih prijateljev in znancev, ki jih ne mara. Včasih se nič ni moglo primerjati s skutnimi palačinkami, ki jih je pripravila moja mama. Saj so bile tudi navadne z domačo marmelado odlične, vendar pa se s skutnimi palačinkami  z namočenimi rozinami v rumu in to še vročimi,  takrat res ni dalo z ničemer primerjati. Čeprav so skutne palačinke nasitne, pa jih je vedno celoten pekač zmanjkal v trenutku.

Potem sem imel enkrat prigodo v službi, kjer smo se zmenili, da bo eno noč eden izmed sodelavcev pekel palačinke, ostali pa bomo tekmovali, kdo jih poje več. Na koncu se nam je sodelavec že zasmilil, saj je palačinke pekel kar precejšen del noči. Takrat še ni bilo čokoladni namazov oziroma Nutelle, tako da smo se zadovoljili kar z domačo marmelado. In rezultati? Dva sodelavca sta končala pri 7 in 9 palačinkah, eden je vztrajal do 13, še zadnji dol 15. Kaj pa jaz. Pojedel sem jih 24, potem pa je na mojo žalost in sodelavčevo veselje (ta, ki jih je pekel) zmanjkalo mase. Lačni ravno nismo bili.

In sedaj k mojim ajdovim palačinkam. Če ste navajeni na okus navadnih palačink, so se vam ali pa se vam bodo mogoče prvič zdele ajdove palačinke malo čudne. Vse zdrave stvari so prvič malo čudne in mogoče za nekatere nenavadnega okusa. Enako je pri sočenju sokov iz zelenjave in sadja, čuden okus ampak pijemo samo zdravje. Pri pripravi ajdovih palačink iz ajdove moke, ki ne vsebuje glutena, pa je na začetku en majhen hakeljc ali pa jih jaz nisem znal nikoli dobro pripravit. 100 % ajdova moka ne vsebuje glutena in pri pripravi mase, le ta ne pride tako lepo gosta in povezujoča, kot pri navadni beli moki, Preizkušal sem več različnih receptov, vendar pa sem imel vedno probleme pri obračanju (na žalost jih še ne mečem  v zrak) in jih nikoli nisem mogel obrniti, ne da bi razpadle ali pa se pretrgale. Mogoče je zato kriva tudi ponev, saj uporabljam kar taveliko ponev iz Ikea +365, iz katere pridejo res velike palačinke.  V bistvu mi zares dobrih ajdovih palačink še ni uspelo pripraviti. 

To pa se je spremenilo pred kratkim. Že pred dopustom sem pisal, da sem našel zame zaenkrat najbolšo ajdovo moko. Preizkusil sem več različnih ajdovih mok, vendar se mi zdi, da sem sedaj le našel takšno, ki zaenkrat nima primerjave. Mogoče bi bila kakšna sveža direktno iz mlina še boljša, ampak zame ta je tanajboljša ta hip. Gre se za 100 procentno bio polnovredno ajdovo moko brez glutena bosanske firme Heljda eco. Pakirana je v zeleni kartonasti škatli po 1 kg, cena pa je nekaj čez 4 EUR. Res je 4 EUR veliko za 1 kg moke, kljub temu, pa brez te moke sedaj pri nas doma ne gre več. Že ko odpreš notranjo papirnato vrečko, moka nenormalno dobro diši. Prav tako se vidi, da gre res za polnozrnato, saj ni tako fina, kot navadna bela moka, ampak so v njej vidni tudi "sledovi" ajde. Iz nje sem že delal testo za robidovo pito, pizzo, kruh in končni rezultat je bil vedno dišeč in zelo dober. Če kdo pozna še kakšno drugo zelo dobro ajdovo moko, naj mi sporoči, pa bom sprobal?

In na kakšen način sem rešil to zagato z maso iz ajdove moke? Tako, da sem ajdovi moki dodal polno žlico tapiokine moke, ki je tudi brez glutena, zraven tega pa še nima okusa, tako da ostane okus ajdove moke. Tapiokina moka lepo poveže celotno maso in iz te mase se lahko spečejo takšne mehke palačinke, ki jih lahko prepogibamo, brez da bi se bali, da se bodo pretrgale. Skoraj takšne kot iz navadne moke. 

Za lažjo večerjo ali malico (iz mase pride 3-4 velike palačinke ali pa 6 navadno velikih)
- 1 jajce
- 100 gramov ajdove moke brez glutena
- 2 dcl kozjega mleka (mi uporabljamo samo kozje mleko, vi pa ga lahko zamenjate kar z navadnim)
- 1 dcl mineralne vode
- polna žlica tapiokine moke
- ščep soli
- ščep rjavega trsnega sladkorja
- košček kokosovega masla ali maščobe
Po želji lahko v maso dodamo malo cimeta ali pa naribane limonine lupinice.

Jajce razžvrkljamo, mu primešamo mleko in vmešamo obe moki. Dobro premešamo, da nastane gladka masa, dodamo ščep soli in ščep sladkorja, na koncu pa maso zmehčamo s primešano mineralno vodo. Ponev segrejmo in jo namastimo tako, kot da bi jo s kocko kokosovega masla/maščobe obrisali. V vročo ponev vlijemo zajemaljko mase, obračamo ponev, da se masa razporedi po ponvi, nato pa zapečemo palačinko na obeh straneh. Rezultat so tanke, dišeče in mehke ajdove palačinke brez glutena.

Tokrat sem jih polnil z divjimi robidami in agavinim sirupom. Na polovico palačinke sem dal cca 10 robid, pokapal z agavinim sirupom, jo zložil v trikotnik ter kar z dlanjo stisnil, da so se robide v notranjosti rahlo zmečkale. Po vrhu sem nakapal še malo agavinega sirupa in dodal nekaj robid za dekoracijo.

Končno da sem našel recept, kjer mi ajdove palačinke vedno uspejo. (sprobano že trikrat)

Robide, zajtrk prvakov in osji pajek

Tokrat pa malo drugačen naslov objave, ki ga niste vajeni pri meni. V bistvu pa se navezuje na objavo pite z robidami, ki sem jo pred nekaj časa objavil. 

Že takrat sem omenil, da imam ogledan velik grm divjih robid, ki pa takrat še niso bile zrele. Ko sem prišel iz dopusta, sem takoj naslednji dan odšel do tega grma in upal, da mi še niso pobrali vseh robid. Na kraju sem opazil, da so začele robide šele dobro zoreti in ni bilo potrebe za mojo bojazen.  V prejšnjem tednu pa sem jih lahko že začel dnevno nabirati, tako da jih lahko vsak dan naberem manjšo skledico (cca 150 gramov). Moji sprehodi s psičko so se tako popestrili, da je sedaj med sprehodom tudi borba s trni. Ampak nič zato, saj se je vredno malo pomatrati, da si lahko naberem nekaj teh zame okusnih plodov, ki vsebujejo veliko vitamina C, K, B1 in B2 ter mangan, fosfor in magnezij.

Največkrat jih pojemo takoj po sprehodu, velikokrat pa si jih pustim za zjutraj, kjer si pripravim zajtrk prvakov. In kaj je ta moj tako imenovan zajtrk prvakov. 

Sestavljen je iz:
- 5 žlic ovsenih kosmičev
- 1 žlice suhih brusnic
- 1 žlica suhih goji jagod
- 1 žlica pecan orehov
- 1 žlica mandljev
- 1 žlica lešnikov
- 1,5 dcl kozjega jogurta
- nekaj svežih robid

Pecan orehe, mandlje in lešnike sem zdrobil z valjarjem in dal v skodelico, nato pa jim dodal še ostale sestavine. Zame popoln zajtrk, ki me nasiti in mi da energije za cel dan. 

V teh dneh sem razmišljal, zakaj pa nihče ne nabira teh robid. Res je, da ta del sprehajalne poti ni tako obljuden, vendar pa je grm robid skoraj zraven poti in so robide lepo vidne ter kar vabijo k nabiranju. Tri dni nazaj pa sem ugotovil zakaj. Na mestu, kjer je najlažji dostop do grma robid je  čuvaj, ki verjetno odvrača potencialne nabiralce. In kdo je ta čuvaj? En lepših večjih primerkov samice osjega pajka (Argiope bruennichi).  Ko sem zavil s poti in hotel priti do robid sem zagledal to velikansko pajkovko, ki se je nastavljala na svoji mreži. Kar naenkrat mi do robid ni bilo veliko mar in dobil sem kar malo slab občutek. Pajkov se ne bojim, vendar pa ko vidiš tako velikega in še takšne svareče rumene črne barve, ni ravno prijetno, ko se zaveš, da si prejšnje dni hodil po njegovem teritoriju. Če mi bo uspelo bom v  naslednjih dneh probal naredit še kakšno lepšo fotko in ndodal nekaj, da bo vidna velikost, za sedaj pa samo ti dve fotki. 

Bi si želeli takšnega lepotca v svoji bližini?

Pita z robidami

Čeprav izdelujem veliko sladic pa vedno pazim, da vanje ne dajem preveč sladkorja. Še najboljše  so mi sladice, ki potegnejo na malo bolj kiselkast okus, saj s tem dajo potrebno svežino sladici. Ker letos nisem imel  sreče z malinami, pa imam več sreče z robidami. mogoče so mi robide celo ljubše, saj me spomnijo na moje mlade dni, ko sva jih z očetom hodila nabirat.  Tudi sedaj imam že ogledan večji grm divjih robid, ki je na bolj neobljudenem delu mojega sprehoda s psičko. Pridno spremljam, kako se razvijajo plodovi, ki bodo kmalu začeli dozorevati. 

 

Zadnjič sem pri Gourmet forever opazil, da je naredila plast za pito, ki ne vsebuje glutena,  zato sem se odločil, da še jaz naredim svojo verzijo brez glutenskega piškotnega testa. Odločil sem se, da naredim najbolj enostavno verzijo in še to samo v obliki večjega piškota. Čeprav je bilo to prvič, pa je nastal mehak večji piškot, ki se je dal lepo rezat, moja pa je bila navdušena nad njegovim okusom. 

Pita z robidami brez glutena:

Piškotno testo
- 100 gramov mletih mandljev
- 100 gramov bio ajdove moke (našel sem po mojem mišljenju najboljšo ajdovo moko, ki jo bo v kretkem predstavil)
- 100 gramov masla
- 2 žlici vode
- ščepec soli

Krema
- 200 gramov sladke smetane
- lonček grškega jogurta (125 gramov)
- 2 žlici agavinega sirupa

Okrasitev
- 250 gramov robid

V mešalniku zmešamo mandlje, ajdovo moko, ščepec soli, žlici vode in hladno maslo, da nastane gosta masa. Nastalo maso sem razporedil po papirju za peko in jo oblikoval v krog premera 20 cm, višine cca 1,5 cm. Pečemo v ogreti pečici 15 minut na 180 stopinjah. 

Za osvežilno kremo stepemo sladko smetano do črvstega, ji dodamo agavin sirup in lonček grškega jogurta ter na hitro vse skupaj dobro premešamo. 

Nastalo kremo namažemo na piškotno testo in jo okrasimo s svežimi robidami. 

Lahko jo shranimo v hladilnik, vendar pa se takšni sladici ni mogoče upreti in jo je potrebno  zmazati v enem zamahu.