Mini darilca in pester maj

Maj je pri meni v službi vedno naporen mesec, verjetno najbolj v celem šolskem letu. Takrat se vrstijo prireditve za zaključek bralne značke, najprej za odrasle, potem pa še otroke. Mnogi mislijo, da se prireditev naredi kar sama, da gost pride in je to to. Zato smatrajo tudi te prireditve za samoumevne. Če si perfekcionist, je treba veliko postoriti, da je rezultat takšen, kot želiš in si predstavljaš. Scena, priprave, besedilo, skeči, vse to terja kar nekaj časa. A svet gre v to smer, ki mi nikakor ni všeč. Ko ne znaš reči več hvala, fino je bilo, super si to naredil. Seveda so izjeme, da ne bom krivična, a mi je žal, kam se svet vrti ... Pa vseeno je bil maj krasen,. Krasen, ker sem izpeljala dve (pravzaprav tri) krasne prireditve, da o noči branja sploh ne govorimo. Prve, odrasle, sem pocartala z magnetki - hiškami (kar 60 jih je nastalo), našega gosta Pižamo pa z obeskom za ključe.

Urška

Slovaška, dežela gradov (z okusom po madžarskem golažu), 27. 4. – 3. 5. 2016

Slovaška leži v osrčju Evrope in je polna gradov in dvorcev, ki izhajajo iz časa Madžarskega imperija in pozneje avstro–ogrskega cesarstva. Glavni aduti države, ki je bila do leta 1993 del Češkoslovaške, danes pa nas v svetu stalno zamenjujejo s Slovaki, so naravni mineralni in termalni vrelci, neokrnjena narava, Tatre na severu države, lepo urejena mesta in številni gradovi, ki jih najdemo skorajda v vsakem mestu. Vse je res zgledno obnovljeno in urejeno in če rečemo, da je pri nas skoraj v vsaki vasi cerkev, lahko rečemo, da je skoraj v vsakem mestu na Slovaškem grad. Lepo urejen grad. Obetala sva si mirno popotovanje s kar nekaj postanki, brez pretiranih pretresov, z jasno začrtanimi postanki in rezerviranimi hoteli. Res se je izkazalo za takšno, izredno prijetno, narava krasna, mesta urejena, le kakšna jama več bi lahko bila odprta že s 1. majem, pa bi bilo že preveč popolno. Obiskovalcev res ni bilo veliko, izjema so bila večja mesta, a vse ima svoj čar.

27. 4. 2016
Na Slovaško preko Dunaja pridemo hitro, a 27. april, ko je pri nas snežilo kot za stavo, je tudi na avtocesti do Dunaja postregel s snežno ploho, tako da me je prav skrbelo, kako bova potovala, če se bo sneg nadaljeval. Imela sva namreč kar nekaj postankov na nekoliko višjih nadmorskih višinah, tako da mi je potem, ko se je sneg spremenil v dež, odleglo. Bratislavo sva tokrat izpustila, saj sva si jo ogledala na enem izmed novoletnih ogledov, zato sva se po prestopu meje najprej odpeljala na malo Donavo in do enega izmed mlinov, ki ga najdemo v kraju JELKA, potem pa sva se preselila v staro prestolnico NITRO, najstarejše slovaške mesto iz časov naše skupne Sam-Valukove plemenske zveze. Nitra je postala sedež knezov Pribine in Koclja in prvo škofijsko središče bratov Cirila in Metoda, ki sta tukaj razvijala slovansko bogoslužje. Ves čas je vztrajno deževalo in tako praktično cel dan. Malo naju je že skrbelo, saj napoved ni bila dobra, tudi za celoten teden ne, a izkazalo se je, da sva dežnik potrebovala le prvi dan, potem pa ne več. 

Nato sva se odpeljala v KREMNICO, zelo privlačno mesto, kjer pridejo v krajevnem muzeju kovancev in medalj na svoj račun numizmatiki in ljubitelji denarja. Zanimiv muzej predstavlja razstavo slovaškega denarja skozi zgodovino. Kremnice so še danes znane po denarju, saj se tam nahaja kovnica, kjer so kovali tudi slovenske tolarje. 

Najbolj so me na Slovaškem navdušile lesene rimskokatoliške, pravoslavne in protestantske cerkve, zgrajene med 16. in 18. stoletju, ki jih je največ na vzhodnem delu države. Ogledala sva si jih kar nekaj, a najlepša je bila tista na zahodu, v kraju HRONSEK. Kljub temu, da sva si jih od zunaj ogledala kar nekaj, pa žal nisva uspela pokukati v nobeno notranjost. 

Zadnji cilj prvega dne je bila BANSKA BYSTRICA. Leta 1525 se je tukaj odvijal veliki rudarski upor, ki se je pozneje razširil na celotno osrednjo Slovaško. Banska Bystrica je bilo tudi začetno prizorišče slovaške narodne vstaje leta 1944, ki naj bi olajšala prodor Rdeče armade proti Dunaju in Berlinu. Današnji osrednji trg v mestu se zato imenuje Trg slovaške vstaje, ki ga krasi mogočen spomenik, posvečen Rdeči armadi.

28. 4. 2016
Prvi dan sva prespala v Bojnicah in drugi dan je bilo dopoldne rezervirano za pravljični grad v BOJNICAH. Grad ima zelo privlačno zunanjost. Prenovljen je bil v 18. stoletju in spominja na pravljične gradove Ludvika Bavarskega. Vsako leto potekajo med 27. aprilom in 1. majem na gradu dnevi groze in strahu. V tem času ni klasičnih ogledov gradu, ampak obiskovalce skozi zgodbo prebivalcev gradu popeljejo igralci. 

Ena najlepših vasi na Slovaškem po najinem mnenju so ČIČMANY. Osemsto let stara vas, obdana z gozdovi, je logično zgrajena iz lesa. Verjetno se je nekemu prebivalcu vasi nekoč zazdelo, da je vas prazna in hiše dolgočasne, zato se je odločil, da bo svojo hišo polepšal. Tako se je navada prijela in kmalu so risali po svojih hišah vsi po vasi. Leta 1921 je vas zajel velik požar. A do takrat je pisanost hiš vaščanom zlezla že toliko pod kožo, da so tudi nove hiše zgradili enako, kot stare, in vse spet lepo porisali. 

Ta dan je sledila še ena lesena cerkev, tokrat v kraju LEŠTINY, potem pa še skok do gradu Orava in proti prenočišču v »saloon« na obrobje Ružemberoka.

29. 4. 2016

Prvi cilj današnjega dne je VLKOLINEC, vas, ki se nahaja v hribovju Velika Fatra, na 718 m nadmorske višine, pod hribom Sidorovo. Vas je muzej na prostem, za katerega plačaš vstopnino, a ljudje tu še vedno živijo in je zato še toliko bolj zanimiva. Na Slovaškem najdeš kar nekaj muzejev na prostem in na poti sva obiskala še enega, vendar je ta zaradi svoje lege visoko na hribu še toliko bolj zanimiv. Vas je vpisana na Unescov seznam kulturne dediščine. 

LIPTOVSKA MARA je umetno jezero oziroma rezervoar, na reki Vah pri kraju Liptovský Mikuláš. Jezero so poimenovali po eni izmed poplavljenih vasi. Glavni namen jezu je preprečiti poplave, čeprav proizvaja tudi električno energijo. Med gradnjo v letih med 1965 in 1975 je bilo devet vasi poplavljenih, nekaj pa so jih »preselili« v muzej na prostem v bližini.

Muzej na prostem v PRYBILINI sva si ogledala isti dan. Muzej prikazuje tipično slovaško ljudsko stavbarstvo v podeželskih naseljih ter njihov življenjski slog od 14. do začetka 20. stoletja. Ker je bil skansen popolnoma prazen, brez obiskovalcev, vidi se tudi, da s sezono še niso začeli, trava še ne raste, zato nama ni bil tako všeč kot na primer Vlkolinec. 

Po ogledu muzeja sva se preko območja Visokih Tatr (kjer je gozd izredno poškodovan po vetrolomih) odpeljala do najvišje točke najine poti, 1351 metrov visokega jezera ŠTRBSKE PLESO. Škoda, da sva tja prispela proti večeru in da je bilo vreme oblačno, saj se po slikah sodeč ob jasnem vremenu pogled odpira čez Visoke Tatre in je veličasten. Vseeno sva se sprehodila okoli jezera, saj je lepo urejena in speljana pešpot ter dan končala v lokalni domači gostilni na vrčku ali dveh.

30. 4. 2016

Po jutranjem sprehodu okoli malega jezera sva se odpravila po panoramski cesti naprej proti vzhodu. Ustavila sva se v mestu KEŽMAROK, eno najstarejših slovaških mest, ki je bilo prvič omenjeno že v 13. stoletju. Mirno mestece ima leseno cerkev, ki stoji poleg gotske cerkve, vpisana pa je na Unescov seznam kulturne dediščine. 

Popoldne pa najbolj adrenalinski izlet najine poti, nacionalni park SLOVENSKÝ RAJ, ki je eden najlepših pokrajinskih predelov Slovaške z vrsto značilnih kraških pojavov. Tu najdemo tudi številne soteske in eno sva se odločila obiskati. Krasno urejen nacionalni park lahko obiščeš, vstopnina je borih 1,5 €, poti pa so neverjetno lepo urejene. Fotografije sem našla na spletu in seveda je padla odločitev, da greva. Odločila sva se za sotesko SUCHA BELA, ker nama je gospodič na blagajni povedal, da je celotna krožna pot dolga 2,5 ure. No, toliko in še pol ure več sva rabila samo do vrha, potem pa še uro in pol nazaj (po »normalni« poti). Na slikah so se 30 metrov dolge lestve zdele predvsem zanimive, drugo pa je, ko prideš do slapa in edini način, da prideš čez, je lestev. Slap šprica naokoli, lestev je mokra, stopiš v vodo enkrat, pa drugič, potem te še malo vrže. Pestro, a zanimivo. Aha, pa še to moram omeniti: imam strah pred višino! Zvečer sva prispela v kraj pod vznožje najlepših razvalin, ki sva jih obiskala, Spiški grad.

1. 5. 2016
SPIŠSKY GRAD se nahaja na vzpetini (634 m.n.v) nad mestecem Spišské Podhradie v vzhodnem delu Slovaške. Leta 1993 je bil vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. Velja za največji srednjeevropski grad, saj površina obsega več kot 4 hektarje. Graditi so ga začeli v 12. stoletju. Kljub temu, da so danes ohranjeni samo kamniti zidovi, deluje zelo veličastno in ga večkrat uporabijo za kulise pri snemanju zgodovinskih filmov. 1. maja je na grad brezplačni vstop, tako da je bilo obiskovalcev precej, sijalo je sonce, zato je bilo sprehajanje po gradu zelo prijetno. 

Preko valovite pokrajine vzhodne Slovaške sva se odpeljala do še dveh lesenih cerkvic, saj jih tu ne manjka: v kraju TROCANY in HERVARTOV proti meni osebno najlepšemu mestu na Slovaškem, Bardejovem.

Stara slovaška mesta imajo ogromno glavno ulico, tudi v BARDEJOVEM gre za ogromen trg, ki je zelo širok, na sredini pa je postavljena stara mestna hiša iz leta 1509, ki velja za prvo renesančno zgradbo na Slovaškem, na koncu trga pa cerkev sv. Egidija. Mesto je izredno lepo obnovljeno. Leta 1954 se je pričela obnova renesančnih in gotskih stavb v starem mestnem jedru in leta 2000 je bilo celotno območje znotraj ohranjenega mestnega obzidja vpisano v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. 

6 km severno od mesta se nahaja zdravilišče BARDEJOVSKE KUPELE, ki je bilo do začetka 2. svetovne vojne priljubljeno tudi med visokim družbenim slojem iz vse Evrope. V požaru leta 1910 je pogorel večji del prvotne zdraviliške arhitekture. Ta dan sva prespala nekaj kilometrov iz Košic, ki so bila najina zadnja postaja na Slovaškem.

2. 5. 2016
KOŠICE so drugo največje mesto na Slovaškem, ležijo pa na vzhodu države, od koder ni daleč ne do Ukrajine, ne do Poljske. Glavna ulica je v Košicah tako široka, da so jo na pol razdelili kar s potočkom, ki teče po sredini ulice. Za piko na i poskrbita še pojoča fontana in največja slovaška cerkev, stolnica sv. Elizabete. In tako se je iztekel najino potepanje po Slovaški. 

Ker sva se odločila, da zadnji dan preživiva v prav posebnih toplicah na Madžarskem, sva se do doma peljala preko Madžarske in tako naredila krožno pot. Ustavila sva se najprej v mestu TOKAJ sredi vinorodne pokrajine vzhodne Madžarske, nato pa zadnji dan čofotala še v toplicah v mestu MIŠKOLCTAPOLCA. Gre za toplice, edinstvene v Evropi, saj obljubljajo kopanje v podzemnih jamah. In so nekaj posebnega. Večina vode je namreč znotraj podzemnih rovov, znotraj pa standardna oprema torstnih vodnih parkov. A vodnihg površin je premalo za številne obiskovalce, zato je gneča precejšnja, sploh zato, ker kopalci ne upoštevajo bontona kopališč (mogoče pa le-ta na Madžarskem ne velja), ne špricaj, ne skači, ne kriči ...

Potepanje je bilo krasno, Slovaška res ponuja marsikaj, sploh pa preseneti, kako je vse urejeno. Znamenitosti cenijo in vsi gradovi so krasno urejeni, mestna središča prav tako, očitno znajo izkoristiti vsak evro, ki jim ga da Evropa. Slovaška je ravno dovolj majhna, da se da v enem tednu videti veliko, zato jo priporočava! Tudi cenovno je zelo ugodna, tako prenočišča kot ostalo. Naredila sva 2200 km s svojim avtom, preko Avstrije, čez celo Slovaško in preko Madžarske domov. Za celotno pot z vsem (in karnekaj piva, ki je poceni), sva za sedem dni potovanja zapravila 280 e/osebo. Priporočava!

Urška