Igrače za odpis... Plastične, take, ki pojejo in svetijo, če imajo polne baterije, mi niso ravno pri srcu... Ampak les... Ta je pa tako topel in lep, da sem hitro šla v reševalno akcijo... Vlakci, ki so najbrž starejši od mene (ali takrat niso imeli domišljije ali niso še poznali barv?), so počaaasi postali mavrični...
Takole so izgledali prej, prašni in pozabljeni...
Po urah in urah veselja, mešanja barv, lakiranja pa so nastali tile...
Seveda pa ne gre brez zahval- hvala otročičem, da so pridno spali, medtem, ko sem jaz čopičkala, hvala posluhu našega vodstva, da so mi tako hitro nabavili vse, kar sem potrebovala za prstkanje in hvala za vse "Ohce" in "Uaučke", ki sem jih prejemala ob nastajanju tehle čičipujev...
Naj bojo malčkom v veselje...
