Z motorjem v Romunijo - četrti del

Za zadnji del najine poti nam je preostalo še kar nekaj kilometrov zanimive vožnje do doma.

Nadaljujmo na cesti proti mestu Sibiu.

V mesto sva prispela v zgodnjem popoldnevu v soncu in vročini. Motor sva parkirala sredi promenade pod drevo, da ga slučajno ne bi kdo spregledal :-). Priklenila sva čelade in jakne in šla pogledat, kam sva prišla.

Vsi gledajo Hayabuso...

Sibiu (Hermannstadt) je bil leta 2007 evropska prestolnica kulture, prebivalci pa kot tuji jezik večinoma uporabljajo nemščino. Spet sva se navduševala nad muzeji in krasnimi srednjeveškimi stavbami. Opazila pa sva, da so cene v lokalih precej višje, kot sva jih bila vajena do tedaj. Sprehajala sva se in fotografirala in spregledala, da se bližajo črni oblaki. 

S tega mesta so zjutraj startali kolesarji na Transfalgarsan

Simpatičen fant .-)

Pogled na mesto s stolpa

Še nekaj utrinkov

Nevihta se bliža

Ko je začelo deževati, sva pospešila proti motorju in še pravi čas vzela jakne in čelade, da se niso zmočile. Najhujši naliv sva prevedrila pod šotorom restavracije, potem pa si na hitro oblekla dežne kombinezone in upala, da bo nehalo deževati. 

Nevihta

Ampak, naredila sva račun brez krčmarja! Skoraj tri ure sva se vozila v nalivu. Vsak kamion, ki sva ga srečala, naju je zalil prek glave.  Lahko bi rekla, da sva imela all inclusive potovanje  :-).  Malo me je skrbelo, kako bo s prenočiščem. Če naju v recepciji zagledajo premočena kot cucka, naju bodo ali nagnali, ali pa se izgovorili, da nimajo proste sobe. Ampak sploh ni bilo težav. Nisva se veliko trudila z iskanjem. Pri prvi tabli z napisom penzion v bližini mesta Deva sva zavila z glavne ceste in vprašala za sobo. In dobila sva še en glavni dobitek :-). Ogromno sobo in kopalnico z masažno kadjo. Po tem, ko sva po celi sobi razstavila premočeno obleko, sva šla na odlično večerjo v restavracijo penziona.  

Po zajtrku sva se sprehodila po vasi in si v vaški trgovini kupila vodo  za na pot. 

Vaška trgovina

Jutranji mir na vasi

Ker sva prejšnje popoldne vozila brez postankov, sva bila v precejšnji prednosti pred najinim planom. V mesto Arad, kjer bi morala prenočiti zadnjo noč, sva prispela v sončnem sobotnem dopoldnevu. Arad je bil za moje pojme najlepše mesto, kar sva jih na poti obiskala. Morda zaradi tega, ker ni bilo gneče, ali zaradi nostalgičnega avtomobila, ki je polival vodo po cesti, ali zaradi tihih tramvajev, morda pa zato, ker sva ustavila pred mestno hišo, kjer so bile poroke. Kdo ve! 

Odločila sva se, da zadnjo noč potovanja prespiva na Madžarskem. 

Mejni prehod med Romunijo in Madžarsko

Ko sva prestopila mejo, sva si zaželela golaževe juhe in jo v naključni čardi ob poti tudi dobila. Bila je dobra za prste polizati :-).

Pred večerom sva prispela v mesto Szeged in optimistično zavila proti prvemu hotelu. Dragi je šel vprašat za prosto sobo in prišel nazaj do mene z nosom, dolgim do tal. Nič ne bo s prenočiščem, je rekel. V mestu je svetovno prvenstvo v kajaku in kanuju in zasedeni so tako vsi hoteli, kot privatne sobe. Ampak, midva se ne dava! Če naju je ves čas na poti spremljala sreča, bi bilo popolnoma brez smisla, da nama zadnjo noč obrne hrbet. Zato sva polna optimizma tako dolgo krožila po mestu, da sva našla prosto sobo in to pri možakarju, ki živi v Subotici, ima dvojno državljanstvo, v Szegedu pa je kupil hišo, kjer oddaja sobe.  Z dragim sta seveda takoj ugotovila, da sta služila vojsko v istih vojašnicah in debate kar ni hotelo biti konec. Moški! :-)

Na dvorišču najinega zadnjega prenočišča

Zvečer sva šla peš v središče mesta, se sprehodila ob Tisi in občudovala krasne zgradbe, pompozne spomenike in čudovito železniško postajo. Kot iz filma.

Spomenik vojakom iz prve svetovne vojne

Sončni zahod

Ob Tisi

Tudi peš znam hoditi :-)

Središče mesta Szeged

Fanfare

Zanimiva fasada

Železniška postaja

Nostalgija

Samo še Orient Expres manjka...

Nedelja, zadnji dan najinega potovanja je bila tudi najbolj vroč dan. Ves dan sva se kuhala v motoristični opremi, ampak iz izkušenj veva, da se je za vožnjo z motorjem potrebno dobro obleči. Med samo vožnjo itak ni nikdar prevroče, ob postanku pa pač na hitro podreš rekord v hitrostnem slačenju in oblačenju :-).

Tukaj je še nekaj utrinkov s poti: krasna mesta, neskončna polja, lepe ceste.

Tukaj so potekala tekmovanja v kajaku in kanuju

Po čem vemo, da smo na Madžarskem? :-)

Baja

Čebelice

Motorist iz Norveške je msilil, da potrebujeva pomoč, ker sva stala ob cesti

 

Pšenica je požeta

Prispeli smo nazaj domov. Hvala, ker ste bili z nama na tej poti. Hvala za vse lepe komentarje. Romunijo sem opisala tako, kot sva jo doživela midva. Z doma sva šla z željo, da nama bo lepo in tako je tudi bilo. Gotovo je v velikih mestih veliko kriminala ter umazanije in povsod ne naletiš na prijazne ljudi. Ampak, midva slabih stvari nisva iskala  :-).

Drum bun! (Srečno pot!)

Z motorjem v Romunijo - tretji del

Ste pripravljeni za obisk gradu, v katerem je bival Drakula? :-)

Mesto Bran z gradom

Grad v Branu, ki se dviga nad mestom, je odlično obiskana turistična točka. Pod gradom prodajajo spominke in vso mogočo navlako, kar pač paše ali pa tudi ne paše zraven. Tako, kot povsod. 

Motoristi

Ko pa mimo varnostnika, ki kontrolira vstopnice (mimogrede: vstopnina je za naše razmere simbolična) prestopiš v grajski park,  se začne druga zgodba. Nikjer niti sledu o kiču. Vse pošlihtano in porihtano v nulo. Niti papirčka ni na tleh.

Park pod gradom

 

Dragi je opremljen

Vhod v grad

Grad in prostori v njem so mičkeni v primerjavi z gradovi, ki sem jih videla drugje. Razstavljeno je kar precej pohištva in nekaj razstavnih eksponatov opremljenih celo s certifikatom o pristnosti, veliko lepih slik ter viteških oklepov. Hodili smo po skrivnih stopnicah, prišli iz enega prostora v drugega skozi omare in se pri tem prav lepo zabavali.

Pogled skozi rešetke

Skrivni prehod med nadstropji

Ali je zelo ozko, ali pa jaz preveč rada jem... :-)

 

Izhod iz prehoda

Bi kdo ugotovil, da so v omari stopnice? :-)

 

Rodbinsko drevo krvoločnega grofa

 

Pogled na dvorišče

Poudarek na to, da naj bi v tem gradu prebival tudi Vlad Tepeš, je skoraj neznaten. Veliko bolj omenjajo, da je v gradu živela romunska kraljeva družina. V delu gradu so razstavljene mučilne naprave iz časa inkvizicije, je pa tisti del za otroke zaprt, kar mi je bilo tudi všeč.  V glavnem, Drakule ni bilo doma, ko sva mu midva stikala po stanovanju. 

  

Popoldne sva spet požirala kilometre cest med planinami in gozdovi. Da se nisva preveč zaprašila, naju je vsakih nekaj kilometrov opral dež. Ampak nič nevarnega :-).  Vozila sva se skozi zelo lepa mesta, kjer je bilo veliko turistov, mimo ogromnih zapuščenih tovarn in skozi mesto Ploiesti, kjerje bila prva rafinerija nafte na svetu.

Sinaia

Zapuščena tovarna

Ploiesti

Ploiesti

Ko sva se ustavila v mestu Gaesti, sva bila že tako domača, da sva jakne in čelade, namesto da bi jih zaklenila, kar vrgla na motor in šla iskat lokal, da kaj popijeva. Za nama je privihrala starejša gospa in naju z gestami opozarjala, da naj paziva na svoje stvari, da nama jih ne ukradejo. Zahvalila sva se in priklenila jakne in čelade na motor z močnimi ključavnicami. Super občutek, ko v tujini nekdo pazi nate s pozitivnimi nameni!

Gaesti

Ta dan sva potovala res hitro in brez težav, zato sva »pridobila« več kot 50 kilometrov, glede na plan. Prenočišče sva našla v kraju Curtea de Arges, v privatnem penzionu.

Med temi rožami sva prespala

Hišice so v tem predelu zelo načičkane

Curtea de Arges

Curtea de Arges

Center mesta

Mesto, bolj mestece, mi je bilo všeč, le klateških psov je bilo veliko. Niso pa bili napadalni in vsi so imeli v ušesih čipe, se pravi, da jih imajo evidentirane.  S klateškimi psi imajo na tem območju verjetno kar težave, saj sva jih ta dan na cesti in ob cesti, kjer sva se vozila, videla zelo veliko. Pravzaprav se da ob romunskih cestah videti vse sorte živali, saj se krave, konji in ovce prosto pasejo naokoli, na cesti in to na glavni, pa sva ves čas srečevala konjske vprege, s katerih so nama veselo mahali otroci in odrasli.

Mestece Curtea de Arges leži ob vznožju planine Arges v Transilvanijskih Alpah, čez njo pa je speljana ena najlepših gorskih cest na svetu Transfagarasan. Na tem linku si lahko o cesti preberete več, jaz pa vam rajši napišem, kako sva jo doživela midva z mojim dragim.

Cesta je odprta, juhu :-)

Glavni razlog, da sva sploh šla v Romunijo, je bila prav ta cesta. Dragi si jo je močno želel prevoziti z motorjem. Moja malenkost je doma samo bežno pogledala na sliko in rekla: »Super zgleda«. Ko pa sva zavila med hribe in doline, po katerih je speljana cesta, pa je tudi moje potepuško srce začelo utripati v drugačnem ritmu.

 V enem izmed ovinkov sva naletela na motoriste iz Novega Sada, ki sva jih videla v mestu že prejšnji dan. Tudi oni so opazili naju. Pozdravili smo se, malo poklepetali in se poslikali. Pozneje smo se še parkrat dohiteli in prehiteli.

Vidi, naši :-)

Daj, da i ja slikam vas dvoje :-)

Ko sem na obcestnem kamnu v enem izmed ovinkov prebrala, da sva že na višini 1600 metrov, sem pomislila na naš Vršič. Ampak vzpona še kar ni hotelo biti konec. Navdušena sva bila nad razgledom, nad samo cesto, celo nad vremenom. Vrhovi gora so bili sicer zaviti v meglice, cesta pa obsijana s soncem. Veliko sva ustavljala, se navduševala nad čudovitim razgledom in fotografirala.

Gorski prelaz je na višini 2044 metrov. Skozi tunel sva se pripeljala naravnost med stojnice z vsem mogočim od klobas, sira, sadja, pa do kiča. Čaj sva spila v gorski koči ob poslušanju muzike AC/DC. Tam sva tudi izvedela, da so okoliški vrhovi visoki okoli 2500 metrov.

Ponoči je prelaz zaprt

Je kdo lačen ? :-)

Ko so se začele meglice spuščati, sva se začela spuščati tudi midva – na drugo stran gore proti mestu Sibiu. Tukaj je še nekaj fotografij za lušte  

 Še nekaj dogodivščin nas čaka :-)