New York, New York

Poročno potovanje v New York. Že odkar sem prvič hodila po tem krasnem mestu, sem se hotela vrniti. Zame je bil to povsem nov svet. Drugačen. Zanimiv. Obetajoč. Takrat sem bila še najstnica. S sanjami visoko v oblakih. Na najini poroki pa sta moja teta in sestrična te sanje priklicale iz oblakov in nama jih lepo zavite podarile. Predbožični New York. Sama, brez otroka. Datumi fiksni, hotel rezerviran. In sva šla... :)
Če odmislim dejstvo, da sem par dni pred odhodom zbolela in da sem na letalu začela jemati antibiotike, pa tudi to, da sva neznansko pogrešala najinega Gala, sva se imela čudovito. Popoln odklop misli. Vstop v drug svet. Tako znan, pa vendar tako poln presenečenj. Uživala sva! In veselim se, da bova (in bomo) to še kdaj ponovila. Najverjetneje ne več v tako fensi-šmensi hotelski izvedbi kot tokrat, pa vseeno. 
V hitrem pregledu vam predstavljam, kako sva 'urbano poročno potovanje' v New York doživela midva:

Podnapisi niso potrebni, ne?

Brezvoljnost

Zadnje čase sem prav brez volje za objavljanja na tem blogu. Zdi se mi, da je v tem trenutku slovenski ustvarjalni svet prenasičen s 'handmade' proizvodi. Morda pa je to le znak recesije. Zdi se mi, da bi prav vsak, ki mu je ročno delo malo blizu, rad nekaj naredil in potem s tem izdelkom tudi (dobro) služil. Vse lepo in prav. Me nič ne moti. Jaz delam zase. Za svojo dušo. Za družino in prijatelje. Denar služim drugje. Moti pa me, da je vedno več kreganja na to temo. Očitkov. Kraj. Laži. In to mi je že malo naporno. Sicer je res, da je vedno več takšnih, ki poskušajo vse okrog sebe (in očitno tudi sebe) prepričati, da so s svojimi izdelki ponovno 'odkrili toplo vodo'. Malo je tistih, vsaj v krogu ustvarjalcev in ustvarjalk, ki jih jaz spremljam, ki so zares izvirni, pri katerih prav vsak izdelek zrcali tudi del njih samih in predvsem, kjer me pogled na izdelek, pa naj je to nakit, risbica, obleka, čestitka ali karkoli, ne spomni na nekaj že videnega, že povedanega. Zavedam se, da so tehnike, kjer je 'odkrivanje tople vode' res dokaj nemogoče. Čim s kupljenimi izdelki sestavljaš novo celoto, obstaja  - vsaj po moji oceni - več kot 50% verjetnost, da je to naredil že kdo drug. Ali pa še bo. Brez da bi vas kopiral. In tako leti v ta koš en kup krasnih, ličnih in sploh oh in ah čestitk. Pa nakita. Pa še kaj bi se našlo. In ko začneš na takšen način razmišljat, ne najdeš konca. Kajti, če prav razumemem pogovore, ki so bili pred kratkim aktualni na forumih in blogih, potem je po mnenju nekaterih naprimer kos nakita, ki je sestavljen le iz kupljenih izdelkov, čeprav skrbno sestavljen, nanizan in povsem uigran z osebo, ki ga je sestavila, vreden veliko manj kot npr. za nekaj evrov v Ikei kupljeno leseno ogledalo, ki je nato ročno poslikano. Je res? Kako? Zakaj? In predvsem -  kje lahko potem potegnemo črto? Jo je sploh možno začrtati? Kaj se je zgodilo s prepričanjem, da je potrebno kreativnost podpirati? Vsakršno. Ker ljudem koristi. In če nekdo na koncu te poti najde v tem tudi kruh - hvala Bogu! Vsak zase pa najbolje ve, ali je ideja, ki jo prodaja, zrasla na njegovem zeljniku ali ne. In živi s tem. Mene ni potrebno prepričevat. Tudi mi ni potrebno kazati certifikatov. Ker vem kaj sem že videla. In kaj ne. In v kakšnem časovnem zaporedju. In ker se včasih že malo vprašam kakšna so merila za podeljevanje le-teh. Pa to je že druga zgodba.
Pred časom sem prebrala, da nekateri, ko izdelajo svoj izdelek, ure in ure presedijo za računalnikom, da preverijo ali je kdo, kjerkoli na tem našem planetu, že naredil kaj podobnega in to objavil. Šele, če tega ne najdejo, si upajo objaviti izdelek pod svojim imenom na spletu. Tukaj pa se je pa zame vse končalo. Tema! Ali smo res že tam? Pa dajte no!  Saj ne rečem, lepo in prav je, da nekdo, ki se profesionalno ukvarja z ustvarjanjem (pa naj bo to nakita, torbic, poslikanih ogledalc ali česarkoli), čuti  moralno odgovornost do potencialnih kupcev, da jim ne prodaja kopije, ampak izvirno, svojo idejo in izvedbo. Ampak prepričana sem, da četudi je prej prebrskal vse mogoče strani na to temo, je nekje nekdo, ki bo našel podoben izdelek, podobno obdelavo, podoben kroj...ali pa je nekje nekdo, ki je naredil izdelek identičen vašemu, ampak ga ni objavil, ga je pa morda videl kdo, ki je naprimer veliko potoval po svetu? Ali je potem teža kraje ideje kaj manjša?
Torej, kje se vse konča? V naših glavah. In upam, da kmalu! 
Z veseljem spremljam en kup slovenskih in tudi tujih ustvarjalnih blogov. Ne komentiram veliko. Le tu in tam, ko se me nekaj posebej dotakne. Velikokrat opazim ponavljanje istih idej, preoblikovanje iste teme, val navdušenja nad določeno tehniko, ki pride iz tujine in se nato res hitro razširi po slovenskem ustvarjalnem blogovskem svetu. Vsak dela, kar želi in s svojo glavo. Če je za nekoga moralno sprejemljivo kopiranje in kraja idej, bo itak tako funkcioniral. Ne glede na vse. Ker se še predobro zaveda, da mu nihče nič ne more. In vsi mi, ki objavljamo svoje izdelke in komentarje na spletu, se moramo zavedati odgovornosti in morebitnih posledic naših dejanj. In če so komentarji vedno pisani le v superlativih, potem pač ne moremo pričakovati, da se bodo ljudje sami od sebe spremenili. Zmagovalnih kart se pač ne menja, ali pač?

Jaz še vedno delam za svojo dušo. Ker me to umirja. Ker me osrečuje. In priznam, da ne prebrskam celega spleta pred objavo na blogu. Morda sem kdaj koga nehote in predvsem nevede kopirala. Morda je kdo tudi mene. Priznam pa tudi, da NE brskam za idejami in morebitnimi kopijami. Ideje se pojavijo v glavi. Dopuščam možnost, da morda tudi kot posledica česa, kar sem nekdaj in nekje že videla. Pa se sploh ne spomnim. Pa tudi dopuščam možnost, da ima kdo podobno idejo.Ampak trudim se delati iz sebe. Za sebe. In za vse vas, ki tu in tam pokukate v to mojo virtualno galerijo :)

Kakorkoli. Morala sem se malce 'skihat in spihat'. Zdaj pa lahko pokažem nekaj svojega ustvarjanja v zadnjih mesecih. 
Srebrna glina:

 

Čestitke:

 Pa še 'božični' uhani - srebrna žica s kraguljčki :)

Za konec pa še skupinska fotka mojega 'new-yorškega' nakupa :)

Pošta

Všeč mi je, da navada pošiljanja božično-novoletnih voščilnic na tradicionalen način - po navadni pošti (še) ni izumrla. Vsakega pisemca, ki priroma na naš naslov sem vesela in vse imam potem še nekaj časa po praznikih razstavljene na polički. Kak mesec kasneje, pa se prestavijo v posebno škatlo v predalu, namenjeno le prejetim božičnim voščilnicam. Kar zajeten kupček jih je že. 
Jaz jih seveda najraje naredim sama. In prejete ročno izdelane voščilnice še posebej cenim. Upam, da tudi prejemniki mojih voščilnic mislijo enako :)
V sezoni 2009 so bile moje voščilnice bolj črno obarvane.

Lani me je pa zamikala rdeča...

 ---in precej otroški motiv. Ampak sem kar zadovoljna z njimi. Včasih je pač potrebno malce poslušati otroka v sebi ;)