Besede za srce

Ni najhujša stvar trpeti, ni najhuje umreti. Najhuje je živeti brez upanja .  Zato leto za letom prebiramo Jezusov pasijon, ki je pravi učbenik upanja , zato ga prebiramo tudi letos, ko smo malodane ostali brez upa, da bo kdaj kaj bolje, da bo kdaj kaj drugače, saj je »luč na koncu tunela« še vedno enako daleč in mi smo od vsega čakanja že utrujeni. Tako se človek vda, od utrujenosti nad lastno nemočjo , in potem živi, kot da bo večno tako, kot je, brezciljno tava iz dneva v dan, ker je boj proti temu malodušju – kakor izgleda – že vnaprej izgubljen.  Pojmovanje trpljenja  Pa ni težava v obdobju, ki ga preživljamo, težava je bolj v prepričanju, ki si ga delimo, da je dobro in polno življenje tisto, ki je polno uspehov in zmag, in da je slabo življenje tisto, ki je polno trpljenja in preizkušenj. Trpljenje nam je postalo odveč, brez smisla, ravno tako smrt, zdi se, kot da ne spada v ta naš »uspešni« svet. Zato nam je treba Jezusovega pasijona, ob prebiranju te krute zgodbe...

Če bi si moral nekako predstavljati vse ljudi, ki hodijo skozi moje življenje, bi jih kot veliko množico protestnikov postavil na Kongresni trg in jim v roke postavil transparente, prav vsem enake. Da bi jih gledal in da bi si jih za vselej zapomnil. Na njih bi pisalo: » Radi bi videli Jezusa! « (Jn 12,21)  Prošnja po Bogu  Kajti vsi ti ljudje, vsi, ki trkajo na naša vrata, eni bolj, drugi manj pogosto, nasilni šefi, zoprni sosedje, hinavski sodelavci, naveličani in utrujeni sozakonci, zdolgočaseni najstniki, sitni otroci, vsi ti in še vsi ostali bolj ali manj prijetni ljudje hodijo predme in nečesa prosijo. Bolj kot imajo težko življenje, bolj kot so ranjeni in zapuščeni in lačni, bolj nasilna in bolj težka so njihova vprašanja, vedno ista vprašanja: »Pokaži mi Boga. Ne govori mi o njem, ne pelji mi ga pokazat v svojo cerkev. Pokaži mi ga tu in zdaj. Bodi ti, kar je On na križu. Bodi ti, kar je On v kruhu.«  Vsi bi radi videli Boga. V mojih reakcijah, v mojih odločitvah,...

Farizej Nikodem pristopi k Jezusu »politično korektno«, »ponoči«, v strahu pred ljudmi in pred Jezusom, z laskanjem. Jezus pa kot ponavadi neposredno: »Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« (Jn 3,3) To je uvod v njuno debato, osredinjeno ob vprašanju, kaj pomeni »roditi se znova« oziroma v čem je sprememba, ki jo mora človek v življenju vsaj enkrat nujno narediti.  Povzdignjeni  Na koncu pogovora Jezus razkrije ključ do te skrivnosti. »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje.« (Jn 3,14-15) Mojzes pa je bronasto kačo v puščavi povzdignil zato, da bi vsak, ki bi jo pogledal, ozdravel od pikov strupenih kač (4 Mz 21,4-9). Pogled na povzdignjenega Sina človekovega naj bi torej ozdravljal . Toda za to mora biti izpostavljen .  »Povzdignjenega Sina človekovega« tradicija razume kot Jezusa na križu. A ne pozabimo, da je to vendar obsojeni kriminalec , nekdo...

Na gregorjevo se ptički ženijo . In na gregorjevo se luč v vodo vrže .  Zato je ta praznik tako primeren za postni čas. Pred reformo koledarja je bilo namreč gregorjevo prvi dan pomladi. Ljudje so radi praznovali začetek časa, ko je dan postal za ped daljši kakor noč. Delavci, ki so do tedaj morali delati ob umetni svetlobi, so luč »vrgli v vodo«, niso je več potrebovali. Odtod »gregorčki«, svetle oz. goreče ladjice, ki jih v mnogih krajih otroci še danes spuščajo po potokih in ki ljudem oznanjajo svetlejše in lepše čase.  To sem počel z dijaki v Vipavi, na večer smo se zbrali vsak s svojo barčico iz papirja, potem smo jo prižgali in jo spustili z izvira v dolino. Nekaj otožnega je v tem opravilu, gledati, kako odnaša delo tvojih rok, tvoje preteklo obdobje, se posloviti od majhne luči zaradi večje, se posloviti od človeško gotovega, da bi lahko sprejeli nekaj neznano Božjega. V moji naravi je nekaj, kar se rado drži vsega mogočega, težko se poslavljam od stvari in ljudi in ta...

Jezus ni revolucionar, oznanjevalec je. Čeprav njegovo rohnenje po templju izgleda kot dejanje z vsem nezadovoljnega anarhista, z njim ne razbija, ampak gradi. »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« (Jn 2,19) Jezus namreč stvari ne uničuje, ampak jih postavlja na pravo mesto . »On pa je govóril o templju svojega telesa,« (Jn 2,21) tega je postavil za merilo prenove templja in vsega, kar je bilo v njem narobe. Namesto tržnice (Jn 2,16) je hotel v središče človeka spet postaviti osebo . Boga.  Menjava boga  Kaj je bila težava tistih prodajalcev in menjalcev, ki so sedeli v templju? Bili so metafora človeka, ki je tiho pričala o tem, da so si ljudje zamenjali boga, ne da bi se tega zavedali. Če namreč pridem v tempelj zato, da zadostim nekim pravilom o daritvah, si želim z nečim kupiti Boga, njegovo naklonjenost. Če pa lahko s čim kupim Boga, recimo z voli, ovcami in golobi in denarjem (Jn 2,14), in mislim, da je res tako, potem pomeni, da je bog tisto, kar mojega ...