Besede za srce

» Starši so prinesli Jezusa v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: ›Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu‹, in da bi dali v daritev ›dve grlici ali dva golobčka‹, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. « (Lk 2,22-24) Darovanje otrok je bilo v starodavnih časih nekaj zelo običajnega. Da bi si zagotovili dobro letino, da bi se odkrižali slabega vremena, da se ne bi zamerili bogovom ali pa samo zaradi praznika, so antična ljudstva žrtvovala svoje otroke. Arheologi ugibajo, da naj bi recimo Azteki žrtvovali vsakega petega otroka. Nato je nastopil Abraham. Ta je tudi menil, da mora svojega edinca Izaka žrtvovati kakor vsi okoliški narodi. Potem pa je prišel Božji načrt. Judovski Bog je to kot nekaj nehumanega prepovedal, v zameno pa naj bi ljudje žrtvovali živali (1 Mz 22), ki naj bi umrle namesto otrok. S tem je hotel pokazati, kako nekaj dragocenega je človeško, posebej otrokovo življenje.  Bogovi sedanjosti  Bogovi današnjega časa...

Vsako jutro se pred vsemi ostalimi opravili z vikarjem dobiva pri molitvi brevirja in duhovnem branju, tako da počasi, poglavje za poglavjem, poleg molitve naglas prebereva še kako dobro knjigo. Že iz najzgodnejših let mojega poklica mi je bilo dano razumeti, da je to izredno pomembna, menda temeljna stvar za duhovništvo, čeprav jo imamo ljudje za nekaj, kar se zlahka izpusti oz. preloži. Tudi sam imam kdaj, ko sem sam doma, takšno skušnjavo. Kajti ničkoliko stvari je zjutraj bolj nujnih, h katerim se bolj mudi, bi kdo rekel, tisti čas v župnišču namreč tudi velikokrat zvoni telefon. Pa ga takrat pustiva zvoniti, ker je ta čas pomemben, ključen, preden začneva s svojim delom. Ta čas namreč v naju ustvari nekaj odločilnega.  Dostojanstvo  Ta čas naju mazili , se pravi posveti in pošlje delat, kar je treba narediti. Tako kot je Jezusa, ki se je tudi v soboto po svoji navadi mudil v shodnici in tam bral Sveto pismo: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali,« (Lk 4...

Če ste opazili, Jezus v Kani Galilejski sploh ni stopil pred vrče. Ni se jih dotaknil. Niti ni točil vode, ni nesel čaše starešini, ničesar ni naredil. Med Jezusom in tistimi šestimi vrči je bilo nekaj strežnikov in Jezusova mati, brez katerih, če smo malce predrzni, do tega prvega čudeža, lahko bi rekli tega velikonočnega uvoda – kajti ta odlomek se začne z omembo tretjega dne – sploh ne bi prišlo. Za ta čudež je zaslužnih nekaj odgovornih ljudi, ki jim je bilo za stvari mar .  Posredovanje ali anonimnost  »Jezusova mati je bila tam.« (Jn 2,1) »Bila je tam«, povejmo drugače, ni zbežala, ko bi lahko, ni samo pogledala stran, ko je opazila, da »je vino pošlo« (Jn 2,3). Kot je to verjetno opazilo še nekaj drugih ljudi, ki pa niso odreagirali, obrnili so se proč in se zabavali naprej. »Ni jih bilo tam.« Ker to pač ni bila njihova stvar . In tako je mnogokrat in v mnogih stvareh našega vsakdana. Ko bi lahko oz. ko bi morali nekaj storiti, tega ne naredimo. Samo potuhnemo se in se...

V pripovedi o krstu, ki ga je Janez Krstnik podelil Jezusu v reki Jordan, ima pomembno vlogo ljudstvo, torej mi, ki nismo Jezus, ki nismo Božji Sin, ki smo nepopolni ljudje. In ne, to ni samo ozadje te pomembne zgodbe, ampak njen bistveni del, ljudstvo grešnih in nepopolnih. Preden se je namreč Jezus potopil v vodo, se je »potopil« v množico, se ji pridružil, postal njen član. In ravno sredi te množice se je nad Jezusom odprlo nebo, da je slišal glas iz neba : »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.« (Lk 3,22)  Sprejemanje, ne všečnost  Izraz sprejemanja. Oče je sprejel Jezusa kot enega izmed množice nepopolnih, neuspešnih, saj je Jezus je sprejel to isto množico kot svoj dom, kot prostor svojega prebivanja. In množica je sprejela Jezusa, ni ga izločila, ravno tako kot vsi ostali je bil krščen. Tako je Oče z njim sprejel tudi vso množico, vsakega od nas. Razumemo to veliko stvar? V tem medsebojnem sprejemanju se je odprlo nebo , kar se zgodi vsakič, ko smo sposobni s...

Govorili bomo o besedi. To se je zdelo evangelistu Janezu izredno pomembna tema, tako zelo, da jo je postavil na začetek svojega evangelija. Beseda , torej. Ker je namreč beseda, če rečemo še drugače, komunikacija , nekaj bistvenega za naša življenja, nekaj, kar ustvarja vse: »Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.« (Jn 1,3)  In na začetek jo postavi predvsem zato, ker se mu zdi bistveno, da odkrijemo, kakšna je Božja beseda. »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.« (Jn 1,4) Uganili ste, seveda zato, ker bi želel povedati to, s čimer se ukvarjamo zadnje dni, torej kako danes spraviti Boga na svet . To se počne tudi z besedo. Se pravi s človeško besedo, ki je podobna Božji. »Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči.« (Jn 1,6-7) Kajti tudi naše besede ustvarjajo, delajo, oblikujejo, tako kot Božje. Je pa res, da ne ustvarjajo samo dobrega, lahko prinašajo tudi zlo,...

Vzemimo danes zares Gospodov poziv iz prvega berila: blagoslavljajte Izraelove sinove! »Recíte jim: Gospod naj te blagosloví in te váruje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podelí mir.« (4 Mz 6,24-26)  Naj bo to preambula letošnjega leta: v njem želimo čimveč blagoslavljati. Vse in vsakogar in vsakič, ko je to mogoče. S tem se začne naše krščansko poslanstvo, odkar smo kristjani in po krstu duhovniki, smo dolžni blagoslavljati naš svet .  Zato želimo letos vsak dan pokrižati svoje otroke, ženo, moža. Blagosloviti želimo soseda, ki se z nami prepira zaradi meja in parcel. Blagosloviti voznika, ki nam je ukradel zadnje parkirno mesto. Blagosloviti politike, ki nam uničujejo državo. Blagosloviti pokojne. Blagosloviti našo težko zgodovino. Blagosloviti našo negotovo prihodnost. Blagosloviti in ne prekleti! Reči vsemu in vsakomur: »Gospod naj te blagoslovi in te varuje!« Gospod naj te vzame v svoje nar...