GOSPOD "SEKRETKO"

Po principu "kovačeva kobila je vedno bosa" si tegale gospodiča, ki označuje mesto, kamor gre še cesar peš, nisem naredila zase. Nastal je v celoti včeraj zvečer, ko Zala začuda ni tako divje kašljala in je mirno odspala prve tri ure. Upala sem na najboljše, ko sem šla spat, ampak dragi moji, štela sem nočne akcije do 7, potem pa me je minilo. Zato danes nimam nobene energije in se že celo dopoldne nalivam s kofetom.

Tablica je v celoti iz polija. Tisto srebrno na wc školjki je srebrn listič, ki sem ga prilepila na plahtico polija in nato razvaljala na številko tanjše, da je list razpokal. Vse ostalo je več ali manj zmodelirano, malo sem bila inovativna, malo pa sem pokopirala Ronit Golan, ki ima s temi "toaletnimi" mojstrovinami več prakse. Kljub temu je bilo kar težko narest tega sedečega možica, predvsem so me mučili proporci. In ko je bil spečen, sem ugotovila, da revežu nisem nikamor obesila toaletnega papirja. Ko bi mu dala vsaj "cajteng" v roke....

Uživajte kljub dežju.

MALA UPORNICA?

Tara je težko pričakovana prvorojenka moje sodelavke. Ta trenutek še veselo brca v maminem trebuhu in bo prišla na svet v maju. Ob prihodu domov bo vrata njene sobice krasil napis, ki je skrbno usklajen s poslikavami na stenah ter z vsemi ostalimi pritiklinami, ki spadajo v otroško sobo.

Sicer pa ime izhaja iz imena Tarasija oziroma Tarasij, z grškim pomenom "kdor se upira".

Črke so v celoti izdelane iz polija - za podlago sem naredila plahtice po "skinner" tehniki, nanje pa zmodelirala figurice polžka, pikapolonice, metujčka in čebelice. Ker morajo biti črke precej masivne, da se ne bodo krivile, sem med zgornjo in spodnjo plast črke, ki je iz "lepega" polija, navaljala kar konkretno plast "poli-kaka". Ker je bil rob viden in ne preveč estetski, sem vzela v roke zlat Krylon in rob pobarvala.

Nova lastnica je z rezultatom zelo zadovoljna, jaz pa tudi, saj je bilo to edino, kar mi je v teh dneh uspelo narediti (tudi nas se je lotila bolezen - tokrat sem doma z Zalo).

ŠKOLJČIŠČE

Vsako poletje nabiramo školjke. Zoja jih zbira v precej velikem plastičnem vedru, ki pa ga še nismo čisto napolnili. Sicer pa ne poznam otroka, ki ne nabira rad školjk. Zanimive oblike, barve in pa velikost je tisto, ki pri izboru, katera gre v vedro, odločajo. Lani sva jih celo nekaj uporabili za ogrlico, drugih pa "je bilo škoda", ker se jih toliko časa nabira. "Obiščite školjčišče, tam je školjk na pretek!"nam svetuje prijateljica Špela.

Lani nam nekako podvig ni uspel, letošnji velikonočni ponedeljek pa je bil kot nalašč za pohajkovanje. Napokam malico in otroke v avto, nekaj rezervnih oblačil...In gas proti Ankaranu! "Mami, ali bomo kmalu?" Otroška nestrpnost ne pozna meja in vprašanje se je ponavljalo vsakih nekaj kilometrov.

Končno prispemo. Gledam oznake - nič. Pridemo že do Valdoltre - nič. Sprašujemo mimoidoče - ma alora ne vejo! Presneti domorodci, še svojih naravnih znamenitosti ne poznajo!

Obrnem nazaj, saj sem na netu prebrala, da je to tik pred Ankaranom in je školjčišče v bistvu del obale, nekakšen polotoček med koprsko luko in ankaransko obalo. Zavijem prto morju po prvi možni poti, ki pelje v manjšo marino. Parkiramo, se razgledujemo, spet povprašamo. "Ja, samo po tejle potki 200 metrov!" JUUUUHUUUU!

Iz daljave je obala videti kot vse druge peščene obale, ko pa prideš bližje, vidiš......

...školjko pri školjki. Lahko bi jih naložil kar z lopatko. No, mi smo bile malo izbirčne in smo nabirale posamične. Kar precej smo jih odnesle. Največ je podolgovatih polžjih hišic, vsega skupaj bi najbrž našteli kakih osem vrst školjk. Morda tudi več, če bi človek res raziskoval in hotel odkrtiti vse različne vrste, ki jih lahko v tej milijonski množici školjk najde. Mi smo z nabranim zakladom na moč zadovoljne.

Ko porabimo zalogo, gremo spet!

HIŠICA V PRERIJI

Ko sem tole fotkala, sem se spomnila na nadaljevanko "Hišica v preriji", ki se je vrtela na televiziji leta in leta nazaj (no, toliko let spet ne, ker še nisem toooooliko stara). Sploh ne vem, če smo pri nas doma takrat že imeli tevejko... No, spomnim se, da je šla stvar o družini na ameriškem zahodu, ki se je pač prebijala iz dneva v dan po svojih najboljših močeh. In tudi njihova hiška je bila majhna in skromna, v primerjavi z mogočno naravo divjega zahoda.

Za "rojstvo" tegale kozarčka je kriva Mojca, ki je hotla na njem hiške. Zato na vsaki strani kozarčka kraljuje po ena hiška, obdana z vrtom in obsijana z mesečino:

Spodaj predstavljeni domači ljubljenček sicer ne spada v zgornjo hišo, ga je pa posvojila naša Zoja. Strašansko ji je všeč in moram narest še kakšnega. Navdih sem dobila na enem zvezku, ki sem ga sicer popolnoma brez potrebe kupila na poljskem. Všeč mi je bil trop "muclov" na njem in takrat nisem razmišljala, da bi nastali tudi v poliju. Potem pa je zadeva prišla sama od sebe po razgovoru z Darjo. Drugemu moram narest bolj inteligentno "faco".

Se tudi vam zdi, da so fotke lepše? Se trudim kaj naučit od Maje, ki se potrudi s perfektnimi izdelki in potem še s perfektnimi fotografijami. In ja, obiskala sem Sariko in kupila nekaj podlog. Res poživijo. Mislim, da bom šla še po en bananin list (res super izgleda in je vsestransko uporaben) in po nekaj v rumeni in oranžni. Kmalu bo poletje in temu primerne barve, ki jih bom uporabljala za nakit. Uživajte na sončku!